Jedro

Glede na zatrjevano trditveno podlago se sodiščema prve in druge stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, kako je do škodnega dogodka prišlo. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je prišlo do škodnega na način, kot ga je zatrjeval v tožbi, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Revident s tem, ko odločitev pritožbenega sodišča izpodbija z vztrajanjem pri svoji verziji poteka škodnega dogodka, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s čimer ne more uspeti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 165.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje do plačila. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizijo, ki je skorajda dobeseden prepis pritožbe, vlaga tožnik, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi prekoračitve zahtevka. Slednje tožnik v reviziji ne obrazloži, glavnino ostalih obširnih revizijskih navedb pa dejansko in izrecno predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jim je sledilo tudi sodišče druge stopnje. Tožnik vztraja pri tem, da je prometno nesrečo zakrivil voznik neznanega motornega vozila. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem nekritično ocenilo izpovedbe prič, policijski zapisnik in izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, njegov dokazni zaključek pa je povsem nelogičen, neživljenjski in v nasprotju z ugotovitvami izvedenih dokazov. Sodišče je tudi popolnoma napačno porazdelilo in upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Toženka je trdila, da je bil vzrok za nezgodo v prehitri vožnji tožnika, česar pa dokazni postopek ni pokazal. Izvedenec je namreč ugotovil, da tožnik ni peljal s tolikšno hitrostjo, da ovinka ne bi mogel speljati. V nadaljevanju tožnik obširno opisuje lastno verzijo poteka škodnega dogodka in izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (zlasti glede policijskega zapisnika, ki ima po mnenju tožnika številne pomanjkljivosti in zato ne more biti verodostojen dokaz; izpovedbe tožnika in priče R., ki bi jima moralo sodišče v celoti verjeti; prič Ja. J. in A. J., ki po oceni tožnika nista bila verodostojna). Pravi, da ne zadošča zgolj ugotovitev, da se škodni dogodek ni odvijal tako, kot je tožnik zatrjeval, temveč bi morali sodišči ugotavljati, kaj je bil vzrok za tožnikovo nezgodo, torej zakaj je tožnik izgubil oblast nad vozilom. Do tega se sodišči nista opredelili, je pa ključno za presojo odgovornosti. Ravno tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje povsem napačno razporedilo dokazno breme in si dokaze napačno razlagalo. Sodišče druge stopnje je ta pritožbena zatrjevanja neupravičeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je dokazno breme za dokazovanje protipravnega ravnanja na tožeči stranki, s čimer pa je potrditvah tožnika zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Katere, tožnik ne pojasni. Ostale razloge, ki jih tožnik še uveljavlja v reviziji, pa bo revizijsko sodišče povzelo v odgovoru nanje. Tožnik priglaša stroške revizijskega postopka in revizijskemu sodišču predlaga, da njegovi reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (enak predlog postavlja tožnik tudi kot podredni predlog) oziroma da razsodi, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke.

4. Sodišče je revizijo na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je bil dne 21. 3. 2010 kot voznik udeležen v prometni nesreči, v kateri se je telesno poškodoval. Od toženke je na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in določbe prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanaša na krivdno odgovornega voznika motornega vozila, zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku. Med pravdnima strankama je bil sporen zlasti vzrok za nastanek prometne nesreče. Tožnik je trdil in dokazoval, da je do prometne nesreče prišlo zato, ker je voznik neznanega vozila, karavana temnejše barve, ki je peljal v nasprotni smeri, zaradi visoke hitrosti v ovinku pripeljal po njegovem voznem pasu, zaradi česar je tožnik, da bi se izognil trčenju, zapeljal na desno na bankino in posledično izgubil kontrolo nad svojim vozilom ter zdrsnil s ceste. Toženka je temu nasprotovala in trdila ter dokazovala, da je do prometne nezgode prišlo zato, ker je tožnik vozil s preveliko hitrostjo in je zato izgubil nadzor nad vozilom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniku ni uspelo z gotovostjo dokazati, da je bil vzrok prometne nesreče protipravno ravnanje voznika neznanega osebnega vozila. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in presodilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v povezavi z drugimi dokazi povsem logična in podprta z življenjskimi argumenti.

7. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno, čemur tožnik posveča pretežni del revizije, pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na takšno dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in zato stranka, tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnih razlogov, ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik pa želi doseči ravno to. Podaja lastno verzijo poteka dogodka in lastno dokazno oceno, ki pa se razlikuje od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več mogoče. Iz tega razloga so neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se navezujejo na ugotovljeno dejansko stanje in presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb.

8. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sodiščema prve in druge stopnje očita, da dokazov nista natančno ocenili in se do njih vsebinsko in obrazloženo, predvsem pa kritično opredelili, med drugim zakaj ne verjameta tožniku in priči R. in glede dejanskega vzroka za škodni dogodek. Vendar s temi (sicer zelo pavšalnimi) navedbami revizijskega sodišča ne more prepričati. Revizijsko sodišče namreč ocenjuje, da so vse odločilne okoliščine razumno in logično obrazložene v izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe, ki sistematično obravnava vsa potrebna dejstva in posamično ter skupinsko ocenjuje dokaze, tako da končna dokazna ocena ni obremenjena z nobenimi pomanjkljivostmi, ki bi lahko pomenile procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na trditveno podlago tožbenega zahtevka je bila za rešitev obravnavane zadeve (torej ali je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku) ključna ugotovitev, ali je škodo povzročil voznik neznanega vozila. Ker tožnik ni uspel z gotovostjo dokazati, da je oblast nad vozilom izgubil zato, ker se je izogibal protipravni vožnji nasproti vozečega neznanega vozila, se sodišču tudi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, zakaj je tožnik potem dejansko izgubil kontrolo nad vozilom, ker to za odločitev o tožbenem zahtevku ni imelo pravno relevantnega pomena.

9. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je bilo dokazno breme napačno porazdeljeno. Tožeči stranki je naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev, to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, tožena stranka pa dokazuje, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Iz splošnega načela odškodninskega prava izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: da je škoda nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja, mora ostale dokazati tisti, ki jih zatrjuje, to je oškodovanec, kar je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča druge stopnje, da trditvena podlaga ni bila prekoračena, kot to v reviziji na večih mestih uveljavlja tožnik. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navajala, da se neznano vozilo omenja šele kasneje, medtem ko iz dokumentacije in izjav ne izhaja, da bi bilo v času škodnega dogodka prisotno še kakšno drugo vozilo.

10. Ravno tako je že sodišče druge stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in ravnalo pristransko, ker je bil tožnik najprej pozvan na plačilo predujma za izvedenca, slednjega plačal, nato pa je sodišče vse ostale dokazne predloge zavrnilo, ker je bilo po prepričanju sodišča dejansko stanje zrelo za razsojo. Po določbi četrtega odstavka 287. člena ZPP sodišče na svoje dokazne sklepe ni vezano, zato s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, čeprav je bil zanj že plačan predujem, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Takšno postopanje sodišča pa samo po sebi tudi ne vzbuja dvoma o nepristranskosti sodnika. Ravno nasprotno, kaže na to, da je sodnica, po tem, ko je presodila, da tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen in da zato ni potrebe po ugotavljanju utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, čemur je bil namenjen dokaz z izvedencem medicinske stroke, ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in zavrnila izvedbo tega dokaza ter s tem brez dvoma ravnala v korist tožnika.

11. Sodišče druge stopnje tudi ni prezrlo tistega dela izpovedbe priče Ja. J., ko pove, da je sigurno nasproti pripeljalo drugo vozilo, kot mu to v reviziji očita tožnik. Sodišče druge stopnje se je do tega opredelilo v točki 10. na strani 5 sodbe, ko je pojasnilo, da je priča A. (pravilno Ja.) J. sicer res povedal, da je imel vizijo, da naj bi peljal en beli avto, ampak naj bi bil nižje, kar pa se niti malo ne ujema z izpovedbo tožnika in sopotnika o temnem karavanu. Ravno tako ne drži očitek, da se sodišče ni opredelilo do nestrokovnega dela policistov. Sodišče druge stopnje se je so tega opredelilo v točki 8. na strani 4. sodbe.

12. Revizija je izredno pravno sredstvo, zoženo le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava in na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče na bistvene kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato obstoj morebitnih procesnih kršitev preizkuša le ob izrecnih, konkretiziranih in obrazloženih očitkih revidenta (371. člen ZPP). Za obrazloženost revizijskega očitka o tem, da sta sodišči napačno ugotovili, da tožnik trditvene podlage in novih dejstev ni navedel pravočasno, zato ne zadošča pavšalno, neopredeljeno in nekonkretizirano zatrjevanje, da je tožnik vsa dejstva in vse dokaze, za katere se mu sedaj očita, da so bili podani prepozno, podal pravočasno, to je pred prvim narokom dne 4. 6. 2013, na samem naroku dne 4. 6. 2016 in nato v naslednji pripravljalni vlogi, podani v roku s strani sodišča. Tožnik bi moral konkretno navesti, katera dejstva in dokaze ima v mislih. Ker tožnik tega niti z besedo ne pojasni, se revizijsko sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti. Enako velja za očitek, da je sodišče neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo ostale predlagane dokaze. Tožnik konkretno navede le dokazni predlog za pridobitev listin in vpogled v prekrškovni spis, v zvezi s katerim pa je že sodišče druge stopnje tožniku pojasnilo, da tožnik tega dokaza sploh ni predlagal. 13. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih tožnik uveljavlja v reviziji, revizija pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).