Jedro

Spreminjanje nepremičnin (uničevanje, poslabševanje) bi sicer lahko izvotlilo zahtevke tožnikov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika v predlogu nista podala nobenih navedb o tem, da bi toženec kakorkoli fizično spreminjal (uničeval, kvaril) nepremičnino. Tudi v pritožbi takih trditev ni. Zgolj hipotetična možnost, da bi se kaj takega zgodilo, ne zadošča, saj je za zavarovanje potrebno s stopnjo verjetnosti izkazati tudi obstoj nevarnosti. Začasne odredbe niso namenjene preventivnemu varovanju pred nevarnostmi, ki sploh (še) ne grozijo konkretno, temveč bi se le hipotetično lahko uresničile.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Sodišče prve stopnje vodi pravdni postopek v zvezi z lastništvom nepremičnine in v okviru tega tudi postopek zavarovanja z začasno odredbo. S sklepom z dne 3. 1. 2022 je deloma ugodilo predlogu tožnikov z dne 10. 12. 2021 in 16. 12. 2021 in izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve ali obremenitve sporne nepremičnine.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 1. 2022 je deloma zavrnilo predlog tožnikov za zavarovanje z dne 10. 12. 2021 in 16. 12. 2021, s katerim sta tožnika zahtevala, da se tožencu prepove spreminjanje oziroma poškodovanje sporne hiše ter da jima je dolžan izročiti stanovanje v kleti sporne hiše in jima omogočiti dostop do tega stanovanja.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 30. 3. 2022 je zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o zavarovanju z dne 3. 1. 2022. _Pritožbeni postopek:_

4. Zoper sklep z dne 13. 1. 2022 se pritožujeta tožnika in med drugim navajata, da sta izkazala verjetnost terjatve in nevarnost sile ali težko nadomestljive škode, saj toženec niti slišati noče o prenosu solastninske pravice, vzroji in postane fizično nasilen. Tožnika se ga bojita, da ju bo nekega dne izselil iz kleti. Vse predlagane začasne odredbe so v zvezi z zahtevkom. Če bo toženec nepremičnine spreminjal do te mere, da bi bile za tožnika neuporabne, bi to tožnikoma povzročilo nepopravljivo škodo.

5. Toženec na pritožbo tožnikov ni odgovoril. 6. Zoper sklep z dne 30. 3. 2022 se pritožuje toženec in med drugim navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja, ker je sodišče o predlogu za zavarovanje odločilo, ne da bi mu omogočilo, da se o njem izjavi pred izdajo sklepa. Toženec je večkrat zatrdil, da ni bil sklenjen dogovor o solastnini, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo toženca in priče A. A. Da dogovor ni bil sklenjen, je negativno dejstvo. Obstoj pozitivnega dejstva bi morala dokazovati tožnika, hkrati pa sodišče tožencu ne bi smelo odvzeti možnosti dokazovanja negativnega dejstva. Zahtevek ne obstoji niti na ravni verjetnosti, primarni zahtevek je nesklepčen, podredni pa nesklepčen in zastaran.

7. Tožnika sta na toženčevo pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Obe obravnavani pritožbi deloma in bolj ali manj dobesedno ponavljata to, kar so stranke že navedle v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnika v predlogu, toženec v ugovoru); na te navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo, zato bi se pritožniki morali vsebinsko soočiti z razlogi prvostopenjskih sklepov, ne pa le ponavljati (prepisovati) že podanih navedb.

_Glede pritožbe tožnikov:_

10. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe deloma ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev sporne nepremičnine, zavrnilo pa je predlog v delu, s katerim sta tožnika zahtevala prepoved spreminjanja nepremičnine, izročitev kletnega stanovanja v posest in omogočitev dostopa do tega stanovanja.

11. Drugi odstavek na 3. strani pritožbe je pretežno dobeseden prepis predloga za izdajo začasne odredbe z dne 10. 12. 2021 (16. in 17. stran predloga). Do teh navedb se je že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožba pa se s temi razlogi vsebinsko ne sooči, zato sodišče druge stopnje na ponovljene navedbe ne bo odgovarjalo.

12. Pritožba tožnikov se argumentirano ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje (6. do 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da predlagana zavarovanja, ki so bila zavrnjena z izpodbijanim sklepom, niso v povezavi (koneksiteti) s samo terjatvijo. Tožnika v tej pravdi uveljavljata več zahtevkov: na ugotovitev lastninske pravice; izstavitev zemljiškoknjižne listine; na plačilo vsakemu po 50.000 EUR »v primeru prodaje nepremičnin po izvršilnih postopkih« in na ustanovitev zastavne pravice »za zavarovanje te [denarne] obveznosti;« podredno zahtevata plačilo vsak po 55.146,45 EUR. Ne uveljavljata motenjskih, negatornih ali vindikacijskih zahtevkov v zvezi z nepremičnino. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ugotovitev lastninske pravice, izstavitev zemljiškoknjižne listine in plačilo nimajo nobene očitne vsebinske zveze s spreminjanjem nepremičnin, s posestjo in možnostjo dostopa do le-teh. Drugače povedano: uveljavljani zahtevki (ki so edini lahko predmet zavarovanja) niso odvisni od vprašanja posesti nepremičnin.

13. Spreminjanje nepremičnin (uničevanje, poslabševanje) bi sicer lahko izvotlilo zahtevke tožnikov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika v predlogu nista podala nobenih navedb o tem, da bi toženec kakorkoli fizično spreminjal (uničeval, kvaril) nepremičnino. Tudi v pritožbi takih trditev ni. Zgolj hipotetična možnost, da bi se kaj takega zgodilo, ne zadošča, saj je za zavarovanje potrebno s stopnjo verjetnosti izkazati tudi obstoj nevarnosti. Začasne odredbe niso namenjene preventivnemu varovanju pred nevarnostmi, ki sploh (še) ne grozijo konkretno, temveč bi se le hipotetično lahko uresničile.1

14. Pritožnika sama priznavata, da nista podala navedb o omejevanju ali oviranju posesti stanovanja,2 torej je jasno, da sodišče prve stopnje tovrstne nevarnosti ni moglo ugotoviti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo v zvezi z nevarnostjo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje glede na navedbe, ki sta jih podala tožnika, saj sodišče odloča glede na trditve in dokaze strank (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku3). Ker sodišče sodi po stanju v času odločanja, so neupoštevne (in nedovoljena pritožbena novota – 337. člen ZPP, poleg tega pa tudi nedokazane) pritožbene navedbe, da naj bi toženec 25. 1. 2022 klical prvo tožnico in ji grozil, da bo tožnika izselil iz stanovanja.

_Glede pritožbe toženca:_

15. Ni podana uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je o predlogu za zavarovanje odločilo, ne da bi tožencu omogočilo, da se o njem izjavi pred izdajo sklepa. Zakon ne določa, da bi moralo sodišče predlog za zavarovanje pred odločitvijo vročati dolžniku v izjavo – kar bi v številnih primerih tudi popolnoma izvotlilo učinek zavarovanja. Kot pritožnik sam navaja, se pri zavarovanju z začasno odredbo kontradiktornost in dolžnikova pravica do izjave varujeta v ugovornem postopku. To možnost pa je toženec imel. 16. Pritožba točno navaja, da je toženec večkrat zatrdil, da ni bil sklenjen dogovor o solastnini, kar je negativno dejstvo, obstoj pozitivnega dejstva (sklenjenega dogovora) pa bi morala dokazovati tožnika. Vendar to še ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, še manj, da so bile storjene kršitve postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (9. in 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da se pri odločanju o začasni odredbi uporablja standard verjetnosti.

17. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da sta tožnika vsaj s stopnjo verjetnosti uspela izkazati obstoj dogovora o priznanju solastninske pravice in/ali skupni gradnji (14. do 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V delu, kjer toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja (od predzadnjega odstavka na 4. strani, celotna 5. stran, prvi, tretji in zadnji odstavek 6. strani in 7. stran pritožbe), je pritožba skoraj dobeseden prepis ugovora. Na te navedbe je sodišče prve stopnje tožencu že odgovorilo, toženec pa bi se moral, če bi želel te razloge uspešno izpodbiti, z njimi v pritožbi vsebinsko soočiti, vendar pritožnik govori mimo njih in le ponavlja svoje trditve s prve stopnje. Ker razlogov izpodbijanega sklepa pritožba torej konkretizirano ne napada, lahko sodišče druge stopnje argumentaciji sodišča prve stopnje v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve le pritrdi.

18. Nadalje toženec v pritožbi navaja, da sodišče ni zaslišalo toženca in priče A. A., niti obrazložilo, zakaj ju ni zaslišalo, in da je s tem tožencu odvzelo možnost dokazovanja negativnega dejstva. Te navedbe niso utemeljene. Prvič, negativnih dejstev se ne dokazuje, kar pravilno pove tudi pritožba, zato zavrnitev dokazov za »dokazovanje negativnega dejstva« ni kršitev postopka. Drugič, sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je teza tožnikov o obstoju dogovora bolj verjetna, oprlo tudi na okoliščino, da ni nikakršnih življenjsko logičnih argumentov, zakaj bi tožnika (ki sta v nakup parcele in gradnjo hiše vložila svoj denar) pristala na prikrajšanje, in da toženec ni pojasnil, v čem naj bi bila vlaganja tožnikov drugačna od zatrjevanih (15. in 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Torej je svoj zaključek oprlo na oceno trditev in ne le listinskih dokazov. S temi argumenti, kot že povedano, se pritožba vsebinsko ne sooči, manjkajočih trditev (toženčevih pojasnil o tem, zakaj naj bi se tožnika odrekla svojim vlaganjem, jih torej tožencu podarila) pa izvedba dokazov ne more nadomestiti (primerjaj 7. in 212. člen ZPP). Res je, da sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, zakaj dokazov ni izvedlo, vendar so razlogi za to razvidni iz preostale obrazložitve.

19. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere terjatve tožnikov šteje za verjetno izkazane; to je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Za dovolitev zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine zadošča, da je verjetno izkazan že ta zahtevek, zato ni pomembno, ali sta tožnika podala trditve o originarni pridobitvi lastninske pravice in ali so nekateri drugi deli zahtevka nesklepčni ali morda zastarani. To bo pomembno v nadaljevanju pri meritornem odločanju o zahtevku.

20. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verjetnosti nevarnosti pritožba argumentirano ne izpodbija (temveč le ponavlja navedbe iz ugovora), zato sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Dodaja le, da je sicer pravilna teza toženca, da prepoved obremenitve ne varuje pred prisilnimi hipotekami, vendar toženec ni zatrjeval, da bi bile vse hipoteke prisilne, temveč navaja, da so pri nepremičninah _tudi_ prisilne hipoteke; to logično pomeni, da so poleg prisilnih _tudi_ prostovoljne, kar utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec nepremičnino obremenjuje (tudi) prostovoljno. To pa je konkretna nevarnost, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

_Sklepno:_

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v nobeni od pritožb niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

22. Ker bo šele s končno odločitvijo v zadevi jasno, katera stranka je v postopku uspela, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Če bi bile začasne odredbe dopustne tudi za varovanje pred abstraktnimi nevarnostmi, bi to pomenilo, da lahko vsakdo predlaga zavarovanje z začasno odredbo zoper vsakogar, kar pa nikakor ne more biti namen in smisel zavarovanja. 2 In tudi ne zahtevkov za varstvo pred tem, kot je bilo že pojasnjeno. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.