Jedro

Tako se kot neutemeljeno pokaže obsojenčevo vnovično prizadevanje za "zamrznitev" zapadlih finančnih obveznosti, saj mu je prvostopenjsko sodišče na isti predlog že omogočilo, da izrečeno denarno kazen poravna v najdaljšem zakonsko dopustnem roku, medtem ko instituta "zamrznitve" materialni zakon niti ne omogoča.

Izrek

I. Pritožba obsojenega B.F. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Murski Soboti odločilo, da se obsojenemu B.F. dovoli, da denarno kazen tridesetih dnevnih zneskov, kar znaša 736,00 EUR plača v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 30,67 EUR zapade v plačilo dne 15. 12. 2021, vsi naslednji obroki v enakih zneskih pa vsakega 15. v mesecu, vse do poplačila.

1. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni B.F., brez navedbe izpodbojnih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izrečeno denarno kazen »zamrzne«.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Obsojenec v pritožbi navaja, da denarne kazni ni sposoben poravnati niti v obrokih, kot mu je to bilo omogočeno, saj se bo (predvidoma tri leta) nahajal v zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ), kjer nima denarja niti za osnovne, vsakodnevno potrebne stvari. V podkrepitev lastnih navedb je priložil potrdilo ZPKZ Maribor z dne 8. 11. 2021 in vnovič zaprosil za zamrznitev plačila. Ob tem je še predlagal, da bi se po prestani kazni zapora (iztek slednje je glede na priloženo potrdilo ZPKZ Maribor predviden dne 5. 9. 2023, op. s.) zaposlil in tedaj obročno odplačeval zapadlo obveznost. 4. S povzetimi navedbami obsojenec ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo podrobne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v zaobid ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenim zatrjevanjem obsojenca pa le še dodaja:

5. Obsojenec v pritožbi niti ne graja razlogov izpodbijanega sklepa, izdajo katerega je nenazadnje sam predlagal, pri čemer s ponovljenim pojasnjevanjem, da se nahaja v ZPKZ, pravilnosti in popolnosti sodne odločbe z dne 28. 10. 2021 ne more omajati. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v skladu s katero sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Zakon torej določa najdaljši dopustni rok za obročno plačilo denarne kazni, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tako se kot neutemeljeno pokaže obsojenčevo vnovično prizadevanje za »zamrznitev« zapadlih finančnih obveznosti, saj mu je prvostopenjsko sodišče na isti predlog že omogočilo, da izrečeno denarno kazen poravna v najdaljšem zakonsko dopustnem roku, medtem ko instituta »zamrznitve« materialni zakon niti ne omogoča. Obsojenec bi lahko v zakonsko določenem roku kvečjemu zaprosil za nadomestitev izrečene denarne kazni z delom v splošno korist (četrti odstavek 87. člena KZ-1), vendar te možnosti ni izkoristil. 6. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je bilo treba pritožbo obsojenega B.F. zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

7. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica premoženjskih razmer obsojenega B.F. in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.