Jedro

Sodišče upošteva pri določiti višine preživnine stanje na dan sojenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: Razvezalo zakonsko zvezo pravnih strank.

Mladoletnega sina L. zaupalo v varstvo in vzgojo ter oskrbo materi.

Določilo stike med mladoletnim L. in njegovim očetom.

Naložilo očetu plačevanje preživnine za mladoletnega sina od 04. 06. 2008 do 19. 03. 2009 360,00 EUR in od 20. 03. 2010 350,00 EUR mesečno.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Vsaki stranki je naložilo kritje svojih stroškov postopka.

Zoper 4. točko sodbe se pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi nižjo preživnino, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Načeloma se strinja s specifikacijo sodišča glede višine potrebnih mesečnih stroškov za mladoletnega L., vendar meni, da je sodišče neupravičeno tožeči stranki priznalo stroške za zavarovanje avtomobila v višini 50,00 EUR mesečno in za gorivo v višini 30,00 EUR mesečno. Sodišče ni upoštevalo, da bo s 01. 07. 2010 odpadel strošek vrtca v višini 120,00 EUR, saj bo L. septembra začel obiskovati osnovno šolo. Napačna je tudi ocena sodišča o tem, kakšne so zmožnosti tožnice. Sodišče je zaključilo, da je tožnica v celotnem vtoževanem obdobju prejemala plačo v višini 870,00 EUR in dodaten zaslužek v višini 100,00 EUR mesečno. Predloženi dokazi pa kažejo nasprotno. Iz bančnih izpiskov so razvidni prilivi dne 24. 12. 2009 v višini 2.500,00 EUR, 13. 01. 2009 v višini 600,00 EUR ter 18. 01. 2010 v višini 1.300,00 EUR, 10. 02. 2010 v višini 1.700,00 EUR, 19. 02. 2010 v višini 600,00 EUR in 15. 03. 2010 v višini 1.000,00 EUR. Tožnica je tako prejela v obdobju od decembra 2009 do marca 2010 5.800,00 EUR, torej mesečno 1.450,00 EUR. Iz bilance podjetja tožnice izhaja, da je kot samostojna podjetnica v času od 01. 01. 2009 do 31. 12. 2010 ustvarila 4.745,00 EUR prihodka. Na naroku pa je navedla, da prilivi iz naslova s.p. znašajo okoli 2.000,00 EUR, kar je v nasprotju z dokazi. Predloženi podatki predstavljajo nova dejstva v postopku, vendar jih toženec do zadnje glavne obravnave ni mogel predložiti, saj mu na zadnjem naroku 22. 04. 2010 niso mogli biti znani, ker še niso bili objavljeni. Tožnica tudi ni pojasnila povračila sorazmerno visokih potnih stroškov, razvidnih iz predloženih bančnih izpiskov. Dne 21. 07. 2009 v višini 605,37 EUR, dne 03. 02. 2009 v višini 1.350,24 EUR in dne 21. 07. 2009 v višini 605,37 EUR. Tožnica je navedla, da je bilo nakazilo potnih stroškov v septembru 2008 izjema, vendar je očitno, da izplačila v obliki visokih potnih stroškov prejema redno. Tožnica je z razvezo pridobila pravico do otroškega dodatka, ki po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve znaša 48,04 EUR, pred razvezo pa te pravice ni imela. Toženec tudi nasprotje ugotovitvi sodišča, da plača ni njegov edini vir premoženja, saj je lastnik nepremičnin in delnic velike vrednosti. Toženec je v celoti lastnik ene nepremičnine, in sicer stanovanja v katerem živi in mu ne prinaša dodatnih prihodkov, vrednost delnic pa se drastično zmanjšuje. Toženčevi prihodki so se v vtoževanem obdobju bistveno zmanjšali, poleg tega je dobil še enega otroka. Sodišče bi moralo upoštevati splošno gospodarsko situacijo, ki ne kaže velikih možnosti dodatnih zaslužkov. Toženec ima stroške v višini 497,00 EUR mesečno, za odplačevanje kredita za stanovanje, ki je last L., taki pa bi bili tudi stroški najemnine, če bi tožnica najela primerljivo stanovanje. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov, ki jih ima toženec, ko je sin dejansko pri njem. Toženec je že v pravdi opozoril na rojstvo drugega sina in na to, da se bodo povečale njegove obveznosti. Sodišče ni upoštevalo spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na zmožnosti tožnika pri izplačevanju preživnine.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določa 123. člen ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Že v zgoraj opisanih temeljnih vodilih za določitev preživnine je vsebovan načelen odgovor na pritožbene navedbe.

Pritožnik sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da mladoletni L. za svoje preživljanje mesečno porabi 608,00 EUR. Sporen pa se mu zdi strošek zavarovanja avtomobila v mesečnem znesku 50,00 EUR ter strošek za gorivo v višini 30,00 EUR. Glede stroška za gorivo je sodišče obrazložilo, da je ocenilo, da znesek 30,00 EUR zadošča za pokritje L. prevozov, pritožbeno sodišče pa take razloge prvostopnega sodišča sprejema. Med stroški pa je sodišče upoštevalo tudi zavarovanje avtomobila, ki ga tožnica potrebuje za prevoz mladoletnega sina, pri čemer je znesek realiziralo glede na znamko in letnik avtomobila. Pritožbeni očitek, da sodišče med stroški ne bi smelo upoštevati stroškov vrtca, saj naj bi ga deček 01. 07. 2010 nehal obiskovati, ker bo šel jeseni v šolo, je neutemeljen. Sodišče je pravilno upoštevalo stanje, kakršno je bilo na dan sojenja 22. 04. 2010. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča o svojih povprečnih mesečnih prihodkih v višini 1.700,00 EUR in o tožničini plači v znesku 870,00 EUR. Kot napačnega pa ocenjuje zaključek sodišča o zmožnostih tožnice in o dodatnih finančnih prilivih tožnice, ki da so bistveno višji, saj je kot samostojna podjetnica v času od 01. 01. 2009 do 31. 12. 2009 ustvarila 4.745,00 EUR prihodka, kar je razvidno iz predložene bilance podjetja tožnice, ki jo je toženec priložil pritožbi. Sodišče je upoštevalo, da ima tožnica 870,00 EUR plače in najmanj 100,00 EUR dodatnih prihodkov. Ob v pritožbi zatrjevanem zaslužku v znesku 4.745,00 EUR in izkazanemu na listu B52 iz naslova s.p. v letu 2009 to pomeni, da je tožnica zaslužila 395,00 EUR mesečno več oz. 1.265,00 EUR mesečno. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi v pritožbi zatrjevane prilive na osebni račun tožnice, ki je pojasnila, da gre za sredstva, ki jih prejema pri opravljanju samostojne dejavnosti. Tudi to ne spremeni dejstva, ki ga je ugotovilo že prvostopno sodišče, da ima toženec bistveno višje prihodke od tožnice, na kateri je tudi pretežni del vzgoje in skrbi za mladoletnega dečka. Ob ugotovitvi, da znašajo mesečne potrebe za njegovo preživljanje 600,00 EUR, in ob tem, da je pretežni del vzgoje in skrbi za mladoletnega dečka na tožnici, je po oceni pritožbenega sodišče breme preživljanja med oba L. roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim (350 tožena stranka in 250 tožeča).

Pritožbeni očitek, da tožnica ni pojasnila sorazmerno visokih potnih stroškov, ki jih je prejela, ne vpliva na pravilnost prvostopne odločitve. Potni stroški pa sicer predstavljajo povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi upravičene službene poti in ne predstavljajo prihodka oziroma vira dohodka.

Pri določanju preživnine pa ne predstavlja nikakršnega kriterija v pritožbi predstavljena primerjava med tem, kolikšni bi bili stroški najemnine, če bi tožnica najela primerljivo stanovanje, saj sedaj stanuje v stanovanju, ki je last L., za katerega plačuje kredit toženec.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ovrednotilo pridobitne zmožnosti tožene stranke ter njegovo premoženje, kar je podrobneje razvidno iz prvostopne sodbe. Pritožbena trditev, da so se toženčevi prihodki zmanjšali, predstavlja golo navedbo. Pritožbena navedba, da bi lahko sodišče upoštevalo gospodarsko situacijo, ki ne kaže na velike možnosti dodatnih zaslužkov, pa ne izpodbije ugotovitev sodišča o premoženjskem stanju toženca, ki je lastnik nepremičnin in delnic večje vrednosti.

Ker deček, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, otroškega dodatka še ne prejema, ga sodišče prve stopnje pri odmeri preživnine tudi ni moglo upoštevati, zato je pritožbeno očitek, da je tožnica z razvezo zakonske zveze pridobila pravico do otroškega dodatka, neutemeljen.

Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe upoštevalo tudi, da se je tožencu 19. 03. 2010 rodil še en sin, ki ga je dolžan preživljati. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na zmožnosti tožnika pri plačevanju preživnine, neutemeljen.

Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008) zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.