Jedro

Premestitev tožnika na delo v kraj, ki je 59 km oddaljen od kraja dotedanjega opravljanja dela, do katerega traja vožnja z javnim prevozom več kot eno uro, ni zakonita, saj bi morala biti za zakonito premestitev kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 2. odst. 149. čl. ZJU (oddaljenost med krajema manj kot 70 km ter trajanje vožnje z javnim prevozom manj kot eno uro).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep tožene stranke št. 1002-2525/2006/1 (2731-01) z dne 5. 9. 2006 in sklep št. 10051-803/2006 z dne 11. 10. 2006 razveljavita in da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 952,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da sta pogoja, pod katerima je dopustno premestiti javnega uslužbenca (če kraj opravljanja dela po premestitvi ni oddaljen več kot 70 km od dotedanjega kraja opravljanja dela oziroma če ni oddaljen več kot eno uro vožnje z javnim prevozom) določena kumulativno. Če bi vzdržala takšna razlaga zakonskega pravila, javnega uslužbenca ne bi bilo mogoče nikdar premestiti na delo v drug kraj, v kolikor bi bil od kraja, kjer je delo opravljal, oddaljen več kot 40 km, saj javni prevoz na takšni razdalji praviloma traja več kot eno uro. Omejitev premestitve glede na dejansko razdaljo med krajema pa bi bila nesmiselna oziroma uporabna le v primeru, ko javnega prevoza ne bi bilo na voljo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi bili izpodbijani sklepi zakoniti, če javnega prevoza med X in Y ne bi bilo, saj je oddaljenost med obema krajema manj kot 70 kilometrov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6.,. 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev sklepa generalnega direktorja policije z dne 5. 9. 2006 (in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 10. 2006, s katerim je bila njegova pritožba zoper ta sklep zavrnjena) o premestitvi v Policijsko upravo X, službo direktorja policijske uprave, na delovno mesto višjega policijskega inšpektorja v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II. Pred tem je delo opravljal v Policijski upravi Y na delovnem mestu vodje službe v istem uradniškem nazivu.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo na podlagi zaključka, da je tožena stranka sicer ravnala skladno s 1. in 2. odstavkom 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS; št. 56/02 in nadaljnji) in 1. odstavkom 150. člena ZJU, saj je tožnika s sklepom predstojnika premestila na sistemizirano delovno mesto, za katerega izpolnjuje vse zahtevane pogoje in ki ga je sposoben upravljati z namenom zagotavljanja učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela, ni pa upoštevala oddaljenosti kraja, kjer naj bi tožnik delo opravljal po premestitvi, od kraja, kjer je tožnik delo opravljal do tedaj. V 2. odstavku 149. člena ZJU je namreč določeno, da je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 kilometrov oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Citirano pravilo je deloma nejasno, saj kriterija glede oddaljenosti kraja premestitve od kraja dotedanjega opravljanja dela (razdalja manjša od 70 kilometrov, čas vožnje v eno smer z javnim prevozom krajši od ene ure) veže z besedo "oziroma" (ne "in"/"ali"), zaradi česar zgolj na podlagi zakonske dikcije ni mogoče ugotoviti, ali sta kriterija predpisana kumulativno ali alternativno oziroma ali morata biti za zakonito premestitev izpolnjena oba ali zadošča zgolj eden.

Stališče sodišča prve stopnje, da morata biti za zakonito premestitev oba kriterija izpolnjena kumulativno, je pravilno, saj se skladno s temeljnim načelom "in favorem laboratoris", na podlagi katerega je nejasne določbe delovnega prava razlagajo v korist delavca kot praviloma šibkejše stranke v delovnem razmerju. Za konkretni primer to pomeni, da premestitev tožnika ni bila zakonita, čeprav je kraj, kjer naj bi tožnik delo opravljal po premestitvi (X), le 59 kilometrov oddaljen od kraja dotedanjega opravljanja dela (Y), saj traja vožnja med krajema z javnim prevozom - tako avtobusom kot vlakom - več kot eno uro. To je je razvidno iz predloženih voznih redov družb Avtobusni promet Murska Sobota d. d. in Holding Slovenske Železnice d.o.o. Pritožbene navedbe o tem, za kakšen primer bi šlo oziroma kakšna bi bila odločitev sodišča, če javnega prevoza med krajem premestitve in krajem dotedanjega opravljanja delo ne bi bilo, pa predstavljajo zgolj hipotezo, ki nima zveze s predmetno zadevo, zaradi česar pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP nanje ne odgovarja.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.

Ta individualni delovni spor ne sodi med spore, za katere je dovoljena revizija po 1. do 4. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), zaradi česar je bilo potrebno glede na določili 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 odločati o tem, ali se revizija dopusti. Skladno s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje razlage določbe 2. odstavka 149. člena ZJU, na katero vrhovno sodišče še ni odgovorilo, zaradi česar je sklenilo, da revizijo dopusti.