Jedro

Če nujnih dedičev ni, je vprašanje enakovrednosti dajatev po pogodbi o dosmrtnem preživljanju irelevantno tudi v primeru, če stranki odstopita od načela aleatornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Pravdni stranki sta oba nečaka po pokojnem B. P., zapustniku iz zapuščinskega postopka, v katerem je bil tožnik napoten na pravdo. Tožnikova teza je, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenila toženka in zapustnik, s strani toženke ni izvrševala. Vse premoženje po tej pogodbi zato po njegovem stališču spada v zapuščino po B. P. Zahteval je sicer tudi ugotovitev neveljavnosti oporoke, ki je bila napravljena 10 let pred pogodbo o dosmrtnem preživljanju in s katero je bila za dedinjo celotnega premoženja določena toženka. Dalje je zahteval, naj se pri nepremičninah tožene stranke (ki so navedene v 3. točki izreka sodbe) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožnik. Napada odločitev sodišča v točkah I.1, I.3, I.4 in II (izrek o stroških). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi bodisi spremeni in zahtevku ugodi bodisi razveljavi in vrne prvi stopnji v novo sojenje.

Pritožba napada razloge sodišča prve stopnje, ko to ugotavlja veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Poudarja, da ničnosti te pogodbe sploh ni zatrjeval. Tisto, kar je zatrjeval tožnik, je, da pogodba ni bila izvajana. Dalje napada razloge sodišča o enakovrednosti dajatev. Napada predvsem razlog sodišča, da četudi bi bili dajatvi neenakovredni, bi presežek predstavljal darilo. Opozarja, da ni šlo za nobeno darilo, marveč za odplačni pravni posel. Po pogodbi se razlika izrecno smatra kot nakup in ne darilo. Očitno je, da je zapustnik prvotno neodplačno razpolaganje v oporoki, kasneje spremenil v odplačno razpolaganje v okviru pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ta pa se po stališču pritožbe ni izvrševala. V zvezi s tem pritožba napada tudi ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče naj bi nekritično verjelo toženki in njenim sorodnikom. Ti niso nepristranski. Nobene vere pa sodišče ni dalo nevtralnim pričam, ki so povedale, da je zapustnik živel sam in bil prepuščen sam sebi. Opozarja na izpovedbo priče P. K., kateremu naj bi zapustnik potožil, da so ga pustili na cedilu. Prodali naj bi njegovo živino in ga pustili prepuščenega samega sebi. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. V celoti sprejema tudi razloge, ki odločitev utemeljujejo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo življenjsko razmerje med zapustnikom, toženko in njenimi starši večplastno, zapustnikova pravnoposlovna volja pa brez sence dvoma jasna: vse njegovo premoženje naj po smrti prejme toženka. Razlogov za to je bilo več. Najprej je bila tu osebna navezanost zapustnika na toženko ter njena starša. Ta navezanost se je odražala tudi v skupnem življenju. Zatem je bila tu okoliščina, da sta toženka in njen mož znatno vlagala v nepremično premoženje zapustnika (vrednost vlaganj je bila ocenjena na 11.707.587,00 nekdanjih tolarjev). Nazadnje pa so tu še okoliščine pomoči, ki so jo zapustniku nudili toženka ter na njen račun njena starša. Očitno je, da je skušal zapustnik na vse te razloge tudi pravnooblično navezati želene pravne posledice. Pri tem je iskal različne pravne poti, vse pa brez izjeme vodijo k prehodu njegovega celotnega premoženja na toženko.

S tem se tožnik, kot je razvidno iz njegovega celotnega pravnega angažmaja (vključno s pritožbenim postopkom) ne more sprijazniti. Zato v svojih pravdnih tezah ponuja pravno konstrukcijo, ki naj bi pripeljala do zakonitega dedovanja (pri čemer je treba poudariti, da nujnih dedičev ni). Ta konstrukcija je izrazito prozorna; še posebej to velja v pritožbenem postopku, kjer pritožnik oporoki niti več ne oporeka veljavnosti. Ta odločitev je tako postala pravnomočna. Njegova pravna konstrukcija je, kot je razgaljena sedaj, naslednja: najprej je bila napravljena veljavna oporoka, s katero je bila za dedinjo celotnega premoženja določena toženka. Kasneje je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Tudi ta naj bi bila veljavno sklenjena (torej ni ne nična, ne izpodbojna). Prav to v pritožbi izrecno poudarja tožnik. Le na ta način namreč lahko vzdrži njegova pravna konstrukcija. S tem, ko je pogodba veljavna, naj bi izničila učinek oporočnih razpolaganj (1). Odločilnega pomena za učinek tožnikove pravne konstrukcije pa naj bi bil naslednji korak. Gre za tezo, da pogodba s strani toženke ni bila izpolnjena. S tem pa tožnik meri na pravne posledice prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve (členi 103 in naslednji OZ (2)).

Pravna konstrukcija tožeče stranke se tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne izide. Pritožba, ki skuša to pravno konstrukcijo oživiti, se osredotoča na tisti del notarskega zapisa (listina A 3) zaradi sestave pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki govori o ekvivalentnosti. Pritožnik vidi ta del kot odstop od načela aleatornosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju (3). Pritožnik v opombi opisan del besedila razlaga tako, da je v tem delu podana odplačnost, da mora biti odplačnost enakovredno zagotovljena, kar pa po njegovem ni bilo.

Sodišče prve stopnje je v svojih ugotovitvah ta del zapisa navezalo na vlaganja toženke in njenega moža v nepremičnino zapustnika (razlogi na 5. strani sodbe). Ta materialna participacija toženke in njenega moža naj bi se torej štela kot nakup. Takšna razlaga je tudi za pritožbeno sodišče edina možna. Razlogi prve stopnje, da bi šlo pa sicer v delu, kjer izročnina presega vrednost toženkine izpolnitve za darilo, pa so zgolj rezervni razlogi. Pa tudi ti so pravilni. Očitno namreč je, da sta pogodbeni stranki šteli, da je enakovrednost podana, čeprav materialno morda ni tako. Tu pa pridejo v poštev razlogi sodišča prve stopnje o tem, da bi šlo sicer za darilo. Res je, čeprav brez pravne potrebe, da sta pogodbeni stranki tu morebiti navidezno prikrili darilo. Ker pa tožnik ni nujni dedič, to na njegov pravni položaj prav nič ne vpliva.

Rečeno je že bilo, da je zapustnik več kot očitno (tak zaključek izhaja iz vseh ugotovljenih dejstev) iskal različne poti, da vse premoženje preide na toženko. Pri tem se je sicer nepotrebno zapletal, kar je bistveno, pa je to, da svojega pravno poslovnega cilja s tem ni prav nič ogrozil. Pravilna razlaga tega dela notarskega zapisa je, da ne gre za odstop od načela aleatornosti, marveč gre za poudarek odplačnosti, kjer se pod pojmom „nakup“ upošteva tudi vrednost vlaganj s strani toženke in njenega moža. Za nobeno drugačno razlago ni razumnih razlogov.

Pritožbeno sodišče nadalje sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je pogodba tudi sicer izvrševala. Prav tako sprejema razloge, da se je (zaradi tesne družinske skupnosti) izvrševala že prej ter da sta preživljalski del izpolnitve za račun toženke opravila tudi njena starša. Pritožbena graja dokazne ocene tega prepričanja niti malo ne omaje. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi vse dokaze (priče), s sklicevanjem na katere svojo kritiko gradi pritožba. Odgovor pritožbenega sodišča na pritožbeno grajo je v tem delu torej le tak, da pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je celovita, prepričljiva in v celoti odgovarja tudi na pritožbene navedbe.

Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena, ob tem pa niso podani razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP(4)).

Odločitve o stroških pritožba konkretizirano ne napada. Preizkus po uradni dolžnosti ne pokaže nobenih materialnopravnih napak. Tudi v tem delu je na podlagi istega pooblastila zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločitev o stroških potrdilo.

(1) Sodišče prve stopnje se je v razlogih res ukvarjalo tudi z vprašanji neveljavnosti pogodbe, čeprav tožnik neveljavnosti ne uveljavlja. Vendar to na pravilnost odločitve, predvsem pa na popolno izčrpanost trditvene podlage, v ničemer ni vplivalo.

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 – Uradni list RS, št. 40/2007)

(3)Bistveni del besedila se glasi: „...pri čemer sta pogodbenika sporazumna, da se ta izročnina v tem obsegu poračuna s predvidenimi zavezami preživljalke napram preživljancu, vključno z možnim doplačevanjem domske oskrbnine tako, da sta si izročnina in predvidena zaveza vrednostno enakovredni in iz tega naslova drug drugemu nista dolžna ničesar doplačati, kolikor pa bi se po smrti izkazalo, da je izročnina vrednostno višja od izvrševane zaveze preživljalke, pa se eventualna razlika smatra kot nakup in ne darilo.“

(4) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradni list RS, št. 45/2008).