Jedro

Sodišče s tem, ko je prebralo kazensko ovadbo z obsojenčevo izjavo, ki jo je dal policiji, ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana le, če bi se sodba opirala na tak dokaz.

Obsojenčevo odplačevanje kredita zaradi nakupa stanovanja ne pomeni družinske obveznosti iz 2. odstavka 38. člena KZ, pač pa se za družinsko obveznost lahko primeroma upošteva preživljanje otrok, preživljanje nezaposlenega zakonca, preživljanje staršev ali plačevanje preživnine.

Izrek

Zahtevi obs. S.V. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obs. S.V. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 5.4.2001 je bil obs. S.V. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za vsako kaznivo dejanje mu je sodišče določilo denarni kazni 30 dnevnih zneskov, to je po 535.650,00 tolarjev denarne kazni, nato pa mu je po 4. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 55 dnevnih zneskov, to je 982.025,00 tolarjev denarne kazni. Po 1. odstavku 69. člena KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema samokresa "Makarov" in 6 nabojev, ki so se nahajali v nabojniku samokresa. Obsojenca je obsodilo tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.10.2001 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik in obs. S.V. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obsojenec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga vsebinsko iz štirih razlogov, in sicer: A) da je bil ves čas kazenskega postopka obravnavan diskriminatorno in mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred sodiščem in do sojenja v skladu z zakonodajo Republike Slovenije ter da je bil obsojen brez dokazov za dejanje, ki se ni zgodilo, ker je sodišče poklonilo vero njegovima dolžnikoma, ki sta lagala; B) ker z orožjem v pogojih, v katerih je bilo zaseženo, dokazano ni mogoče ogroziti nikogar, sam pa zna z orožjem odlično ravnati in ima tudi vsa dovoljenja; C) ker je sodišče določilo neobičajno visoko kazen, izven okvirjev obstoječe sodne prakse in D) ker je sodišče po svoji krivdi oziroma malomarnosti zmotno ugotovilo okoliščine za odmero kazni in povprečnine, s tem pa je nadaljevalo tudi pritožbeno sodišče. Predlaga, da Vrhovno sodišče oceni, koliko in če sploh sta bila postopek sojenja in sodba nepristranska in poštena.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da se sodba, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, ne opira na delček izjave obsojenca, ki je povzet v ovadbi, saj bi bila zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana le v primeru, če bi se sodba na omenjeno izjavo opirala. Tudi pri izrekanju kazni niso bile podane zatrjevane kršitve zakona, saj se je sodišče oprlo na podatke o osebnem dohodku obsojenca, ki sta jih sporočila LB l. in D. d.d.. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 15.2.2001, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, res vpogledalo tudi v kazensko ovadbo s prilogami. Res je v kazenski ovadbi (list. štev. 8) med drugim vsebovana tudi izjava obsojenca, dana policiji, in sicer, da je bil potem, ko je bil s službenim avtomobilom pripeljan v prostore PP J., opravljen z njim razgovor, v katerem je navedel, da se vsa dokumentacija v zvezi z dolgom nahaja pri njegovi odvetnici N.B. v L. in da on orožja v stanovanju K. ni kazal, saj kolikor bi imel tak namen, s seboj ne bi pripeljal svoje stare matere I.L. V zvezi s kaznivim dejanjem, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, je torej le obsojenčeva izjava, da on orožja v stanovanju K. ni kazal. Kljub temu ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je prebralo kazensko ovadbo z navedeno obsojenčevo izjavo, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana le, če bi se sodba opirala na dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali na dokaz, ki bi bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavanem primeru bi bila torej ta absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana le v primeru, če bi se sodba opirala na izjavo obsojenca, dano policiji. Iz razlogov sodbe prvostopenjskega sodišča pa ne izhaja, da se je sodišče na tako izjavo obsojenca oprlo pri izreku sodbe, pač pa je okoliščino, da je imel obsojenec v stanovanju oškodovancev pištolo, tedaj že zataknjeno za pasom, ugotovilo z zaslišanjem prič, in sicer policistov G.J. in S.K., česar tudi obsojenec v svojem zagovoru ni zanikal. Obsojenčev zagovornik je tudi že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljal omenjeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in je že drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in svojo ugotovitev tudi obrazložilo, da se prvostopenjsko sodišče na izjavo obsojenca, dano policiji, ni oprlo.

Utemeljeno tudi ni zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe, s tem, ker prvostopenjsko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se pribavi in vpogleda v pravdni spis Okrožnega sodišča v Kranju. Pri tem obsojenčev zagovornik povzema določili 1. in 2. odstavka 17. člena ZKP ter tudi določilo 3. odstavka 16. člena ZKP in v zvezi s tem poudarja, da so navedena določila neposredna posledica ustavne garancije iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določilu 2. odstavka 299. člena ZKP, na katerega se sklicuje tudi obsojenčev zagovornik, je sicer dolžnost sodišča, da se zadeva vsestransko razčisti in da se doseže resnica, vendar je v skladu z omenjenim določilom dolžnost sodišča tudi, da se odvrne vse, kar bi zavlačevalo kazenski postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Sodišče torej v skladu z načelom proste dokazne presoje odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ni pa dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga procesni stranki predlagata, saj mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, pri čemer morata stranki obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Prvostopenjsko sodišče, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je vse navedeno pri odločanju o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe upoštevalo in zavrnitev predlaganega dokaza v sodbi tudi obrazložilo. Sicer pa obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem le navaja, da se izpovedbe oškodovancev v civilnem postopku ne ujemajo z njunima izpovedbama v kazenskem postopku, ne da bi pri tem pojasnil zatrjevano neskladje.

Tudi obs. S.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano kršeno pravico do enakosti pred sodiščem ni obrazložil, temveč zatrjevano kršitev obrazlaga s tem, da je bil obsojen brez dokazov, ker je sodišče poklonilo vero oškodovancema, ki nista govorila resnice. S takimi navedbami obsojenec izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

S pravnomočno sodbo sodišče tudi ni kršilo zakona pri odločanju o izrečeni denarni kazni. Denarni kazni za storjeni kaznivi dejanji je določilo v okviru, določenem v 1. odstavku 38. člena KZ, po katerem lahko znaša denarna kazen najmanj pet, največ pa tristošestdeset dnevnih zneskov. Po določilu 2. odstavka 38. člena KZ pa določi sodišče višino dnevnega zneska tako, da upošteva višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na njegovo trimesečno čisto plačo in njegove druge dohodke ter njegove družinske obveznosti. Tako je sodišče pri določitvi denarnih kazni tudi ravnalo, pri čemer je izrek enotne denarne kazni celo nižji od seštevka posamezno določenih denarnih kazni. Zato ni mogoče pritrditi obsojenčevemu zagovorniku in tudi ne obsojencu, da je obsojencu izrečena denarna kazen nezakonita. Res je sicer, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da mora mesečno poravnavati kreditne obveznosti zaradi nakupa stanovanja. Vendar je imelo sodišče za ugotovitev višine dnevnega zneska podlago v podatku, ki ga je z dopisom, ki ga je prvostopenjsko sodišče prejelo 9.2.2001, sporočil obsojenčev delodajalec, in sicer, da je znašal obsojenčev brutto osebni dohodek 1,126.919,00 tolarjev, čisti osebni dohodek pa 535.654,70 tolarjev. Obsojenčevo odplačevanje kredita zaradi nakupa stanovanja pa ne pomeni družinske obveznosti, pač pa se za družinsko obveznost lahko primeroma upošteva preživljanje otrok, preživljanje nezaposlenega zakonca, preživljanje staršev ali plačevanje preživnine. Takih družinskih obveznosti niti obsojenec, ki je samski in brez otrok, v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato in ker se z navedenima izrednima sredstvoma uveljavlja tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja, je zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.