Jedro

Pravice iz denacionalizacije lahko uveljavljajo tudi pravni nasledniki upravičenca, vendar morajo vsaj verjetno izkazati pravno nasledstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 16.11.2005, s katero je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Ljutomer z dne 21.5.2004. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil njen zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A..

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta upravna organa pravilno presodila, da tožnica ni verjetno izkazala pravnega nasledstva po A.A. in zato ne more uspešno uveljavljati zahtevka za vrnitev njej podržavljenega premoženja. Po 15. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odločba US, 13/93 – odločba US, 31/93, 24/95 – odločba US, 20/97 – odločba US, 23/97 – odločba US, 65/98, 76/98 – odločba US, 66/00, 66/00 – obv. rzl., 11/01 – odločba US, 54-I/2 – odločba US in 18/05 – odločba US) so upravičeni za uveljavljanje pravic po tem zakonu, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali razglašeni za mrtve, njihovi pravni nasledniki, to pa so tisti, ki bi po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko dedovali njegovo premoženje. Po prvotnem besedilu 1. odstavka 78. člen ZDen, ki je ponovno stopil v veljavo z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-138/99-41 z dne 18.1.2001 (Uradni list RS, št. 11/01) pa se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, kar pomeni, da v zapuščinskem postopku po denacionalizacijskem upravičencu, če njegovi dediči, ki bi dedovali, ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dedujejo dediči dedičev. V obravnavanem primeru tožnica procesno upravičenje za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev A.A. podržavljenega premoženja temelji na zakonitem dedovanju B.B. po A.A. ter oporočnem dedovanju po B.B., ki naj bi za dedinjo določila njeno mater C.C., če bi imenovana umrla pred njo, pa tožnico in njene otroke. Tožnica bi tako morala izkazati, da je B.B. zakonita dedinja po A.A., glede oporočnega dedovanja pa pogoje iz 81. člena ZDen. Dokazno breme je na tožnici, ta pa ni izkazala pravnega nasledstva po denacionalizacijski upravičenki, saj za svojo trditev, da sta bili A.A. in B.B. sestrični, ni predložila ustreznih listinskih dokazov. V zvezi z nadaljnjim oporočnim dedovanjem pa bi morala dokazati, da gre za oporočno razpolaganje glede denacionaliziranega premoženja oziroma, da z oporočnim razpolaganjem soglašajo zakoniti dediči (81. člen ZDen), česar pa tudi ni dokazala. V zvezi z oporočnim dedovanjem namreč teče pravdni postopek.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je že v svoji zahtevi in tekom postopka pojasnila in izkazala, da je B.B. edina sestrična A.A. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, če ne že zmotno in sicer vsaj v delu, ko prvostopni organ za A.A. ni pridobil izpiska iz rojstne knjige za naselje ... oziroma se je zadovoljil z dopisom, da tega izpiska ni bilo mogoče pribaviti, ker se rojstne knjige za naselje ... vodijo šele od leta 1896. Glede na pomanjkanje in izostanek uradnih evidenc, bi bilo to potrebno ugotavljati vsaj z zaslišanjem vlagateljice in po potrebi izvesti tudi druge dokaze, predlagane tekom postopka. Tako sta sklepa obeh organov in sodba sodišča preuranjena, če ne že zmotna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je treba pritožbo tožnice obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo za svojo odločitev.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, določba 15. člena ZDen dopušča uveljavljanje pravic po ZDen tudi pravnim naslednikom upravičenca, če je ta mrtev oziroma razglašen za mrtvega. Za ugotavljanje pravnega nasledstva se uporablja Zakon o dedovanju. Legitimacija za vložitev zahteve je povezana z materialnim dednim upravičenjem. Pravico do vložitve imajo zakoniti dediči upravičenca, njegovi oporočni dediči in glede na prehod pravnega nasledstva tudi dediči dedičev. Po določbi 3. odstavka 60. člena ZDen pa mora biti pravno nasledstvo za potrebe ugotavljanja upravičenosti vlagatelja vsaj verjetno izkazano.

Tožnica svojo procesno upravičenje za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev A.A. podržavljenega premoženja utemeljuje na zakonitem dedovanju B.B. po A.A. ter oporočnem dedovanju po B.B. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa tožnica ni izkazala pravnega nasledstva po denacionalizacijski upravičenki, saj ni predložila ustreznih listinskih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati sorodstveno razmerje med A.A. in B.B. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da bi bilo potrebno glede na izostanek uradnih evidenc o vpisu rojstev izvesti druge dokaze, zaradi česar naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dokazno breme na tožnici (62. člen ZDen in 137. člen ZUP 1986). Postopki v denacionalizacijskih zadevah so namreč predlagalni postopki, zato mora stranka k zahtevi predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ni naloga upravnih organov, da po uradni dolžnosti zbirajo dokaze in ugotavljajo morebitni obstoj dejstev, ki bi bila po presoji strank pomembna za odločanje.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi v zvezi z zatrjevanim oporočnim dedovanjem po B.B. tožnica morala dokazati verjetnost, da gre za oporočna razpolaganja glede denacionaliziranega premoženja oziroma, da z oporočnim razpolaganjem soglašajo zakoniti dediči. Ob pomanjkanju dokazov že za zakonito dedovanje B.B. po A.A. pa po presoji pritožbenega sodišča nadaljnje oporočno dedovanje ni pomembno za odločitev v konkretni zadevi.

Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevanih kršitev, je tako na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.