Jedro

Naslov stranke se ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 145. člena ZPP določa, da mora stranka do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, s katero se konča postopek, spremembo naslova takoj sporočiti sodišču. Če tega ne stori, sodišče po drugem odstavku istega člena ZPP odredi, da se vse nadaljnje vročitve za toženo stranko opravljajo, tako da se pisanje pritrdi na oglasno desko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje (točka I izreka), njeno pritožbo in predlog za obnovo postopka pa je zavrglo (točka II izreka).

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi (in izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek), da tožeče stranke ne kaznuje, in da jo oprosti stroškov postopka. Glede odločitve, da se ne dovoli vrnitev v prejšnje stanje, tožeča stranka navaja, da je bil način vročanja, ki ga je odredilo sodišče prve stopnje, neveljaven. Sodišče prve stopnje ni odločilo o vlogi za oprostitev stroškov postopka, niti o vlogi za brezplačno pravno pomoč. Tožeči stranki bi morala biti dodeljena odvetnik in sodni tolmač. Za vrnitev v prejšnje stanje niso določeni roki. Sodišče prve stopnje je kljub vedenju, na katerem naslovu ima tožeča stranka stalno prebivališče (podatki iz centralnega registra prebivalstva), in da se je tožeča stranka preselila, vloge vročalo na stari naslov. Glede naslova gre za dejstva, ki se ugotavljajo po uradni dolžnosti. V vlogi navedene listine (kasneje izdane sodne odločbe?) so bile tožeči stranki vročane na naslov na A. ulici, vendar jih tožeča stranka ni prevzela, ker je bila v času od 25. 4. 2012 do 7. 5. 2012 na zdravljenju zaradi zastrupitve. Na A. ulico se je tožeča stranka preselila 1. 12. 2010, ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje pa je imela prijavljeno stalno prebivališče na B. ulici. O tem naj sodišče opravi poizvedbe pri Upravni enoti ... in pri Pošti Slovenije oz. naj zasliši tožečo stranko. Sodišče prve stopnje tožbe, vložene v letu 2009, dve leti ni obravnavalo in ni razpisalo prvega naroka za glavno obravnavo. V tem času se je tožeča stranka preselila, to je sodišču prve stopnje tudi sporočila. Vložila je nadzorstveno pritožbo, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo. Iz tega je sklepati, da se je seznanilo z novim naslovom tožeče stranke. Kasneje vloženo nadzorstveno pritožbo je sodišče prve stopnje zavrglo (zadeva, vodena pod opr. št. Su 5/12), navedlo je, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen, in da je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen. Na podlagi te informacije je tožeča stranka opravila pregled spisa in ugotovila, da je sodišče prve stopnje ne glede na informacijo o spremembi naslova in o stalnem prebivališču tožeče stranke vloge (vabilo na glavno obravnavo, vabilo na zaslišanje) vročalo na njen stari naslov oz. preko sodne deske. Enako je vročalo sklep o ustavitvi postopka, ki ga je izdalo, kljub temu da tožeča stranka ni bila pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, s čimer je tožeči stranki odvzelo možnost pritožbe. Sodišče prve stopnje se je zavedalo, da se tožeča stranka s pisanjem, pritrjenim na sodno desko, ne bo seznanila. Tožeča stranka je menila, da zadošča, da ima prijavljeno stalno in začasno prebivališče, in da ji ni treba spremljati objav na sodni deski. Glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrže predlog za obnovo postopka, tožeča stranka v pritožbi navaja, da so v predlogu jasno navedeni obnovitveni razlogi in sicer iz 1., 2., 3., 7. in 10. točke 394. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vročitev in narok za glavno obravnavo opravilo na podlagi kaznivih dejanj sodnic, tožeča stranka je bila onemogočena pri pravnem sredstvu, sodnice bi se morale izločiti. S predlogom za obnovo postopka se je tožeča stranka odzvala na predhodno nezakonito vodeni postopek. Z odločitvijo, ki je vsebovana v izpodbijanem sklepu, in s predhodnimi odločitvami, je bila kršena sodba (stališče) Ustavnega sodišča RS v zadevi opr. št. U-I-279/08. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je izpodbijani sklep sprejelo na pravilni materialnopravni podlagi.

Pritožbene navedbe glede nedovoljene vrnitve v prejšnje stanje niso utemeljene. Za vrnitev v prejšnje stanje so roki določeni v 117. členu ZPP. V drugem odstavku tega člena ZPP je predpisan 15-dnevni rok, ki teče od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, oz. - če je stranka šele kasneje izvedela za zamudo - od dneva, ko je za to izvedela. Hkrati je predpisan objektivni 6-mesečni rok, ki teče od dneva zamude. Tožeča stranka je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, rok za vrnitev v prejšnje stanje za rok za pritožbo zoper sklep opr. št. I Pd 1875/2009 z dne 24. 2. 2012 o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe zamudila, saj je rok za pritožbo iztekel na dan 22. 3. 2013, tožeča stranka pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje podala 16. 4. 2012. V tem predlogu se je sklicevala na zdravljenje v bolnici, ki je bilo zaključeno 16. 3. 2012, torej še preden je iztekel rok za pritožbo. To pomeni, da je imela tožeča stranka na voljo dovolj časa za pritožbo po zaključku zdravljenja, njeno zdravstveno stanje po zaključku zdravljenja (glavobol, slabost) pa predstavlja očitno neutemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo, ne da bi razpisalo narok, na katerem bi ga obravnavalo (drugi odstavek 120. člena ZPP).

Za odločitev o pritožbi zoper odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je nebistveno, da je bila tožeča stranka na zdravljenju zaradi zastrupitve od 25. 4. 2012 do 7. 5. 2012, ker je bil izpodbijani sklep izdan že pred tem, dne 25. 4. 2012. Tako gre za dejstvo, ki se nanaša na čas po izdaji sklepa (in hkrati predstavlja nedopustno pritožbeno novoto).

Nadalje je neutemeljena pritožba glede sklepa o zavrženju pritožbe. Predmet presoje ni sklep o ustavitvi postopka, zato način, kako je bil izdan oz. kako je bila tožeča stranka vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, na katerega ni pristopila, kar je povzročilo fikcijo umika tožbe (v času izdaje sklepa še vedno veljavni drugi odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04), za odločitev o pritožbi ni bistven. Pritožbeno sodišče presoja le zakonitost sklepa, s katerim je bila pritožba zoper ta sklep (sklep o ustavitvi postopka) zavržena, v tem okviru pa je bistveno le, kako je bil vročen sklep o ustavitvi postopka in v kolikšen roku je bila pritožba vložena. Sklep je bil, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zakonito vročen preko sodne deske, ker tožeča stranka sodišču prve stopnje (v tej zadevi, ne preko nadzorstvene pritožbe) ni pravočasno javila, da je spremenila prebivališče. Vročitev se šteje za opravljeno na dan 7. 3. 2012, kar je osem dni po objavi sklepa na sodni deski, pritožba pa je bila vložena 16. 4. 2012, torej po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena ZPP). Kot prepozno jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (343. člen ZPP).

Naslov stranke se ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 145. člena ZPP določa, da mora stranka do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, s katero se konča postopek, spremembo naslova takoj sporočiti sodišču. Če tega ne stori, sodišče po drugem odstavku istega člena ZPP odredi, da se vse nadaljnje vročitve za to stranko opravljajo, tako da se pisanje pritrdi na sodno desko. Tako je v konkretnem primeru ravnalo sodišče prve stopnje, in to je pravilno. Tožeča stranka je v tožbi navedla naslov na C. cesti in na ta naslov ji je sodišče prve stopnje vročalo vabilo na prvi narok za glavno obravnavo. Pisanje ni bilo vročeno, ampak se je vrnilo sodišču prve stopnje z oznako „preseljen“. Tako so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe, da se vsa nadaljnja pisanja, vklučno s sklepom o ustavitvi postopka, vročajo prek sodne deske. Tožeča stranka spremembe naslova ni javila, vsaj ne v tem individualnem delovnem sporu. Če jo je navedla v nadzorstveni pritožbi (upravna stvar), pa to ne more vplivati na ta spor. Nadzorstvena pritožba je sredstvo za pospešitev postopka in jo lahko po prvem odstavku 5. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Uradni list RS, št. 49/06 in nadalj.) vloži stranka, ki meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem. Vloži jo pisno pri sodišču, ki obravnava zadevo, o njej pa odloča predsednik sodišča. Že iz tega je razvidno, da nadzorstvene pritožbe ne prejme razpravljajoči sodnik in ne predstavlja dela spisa, razpravljajoči sodnik pa z njeno vsebino (in še manj z osebnimi podatki, ki so v njej navedeni), ni seznanjen. Tožeča stranka bi morala, da bi se sodnica, ki je o tem individualnem delovnem sporu odločala, s spremembo prebivališča seznanila, to javiti z oznako, za kateri postopek gre. Tega pa tožeča stranka ni storila. Vse njene nadaljnje navedbe glede nadzorstvene pritožbe pa so nebistvene za odločitev v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče po prvem odstavku 360. člena ZPP do njih ne opredeljuje.

Kot že pojasnjeno, sodišče o naslovu stranke ne poizveduje po uradni dolžnosti. Pisanja vroča na naslov, ki ga stranka sporoči - ne glede na to, kateri naslov je naveden v centralnem registru prebivalstva. V ta register sodišče niti ni dolžno vpogledati. Če pa vpogleda, to ne pomeni, da mora po uradni dolžnosti odločiti, da se pisanja vročajo na naslov, ki je v registru naveden. Neutemeljeno je sklicevanje na ustavno odločbo opr. št. U-I-279/08, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo četrti, peti in šesti odstavek 143. člena ZPP, ki se nanašajo na vročanje na naslovu za vročitev. Tožeči stranki vročitev ni bila opravljena po tej določbi, niti ni šlo za naslov za vročanje, ampak je bila vročitev opravljena preko sodne deske, ker tožeča stranka ni javila, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje spremenila prebivališče, torej po določbi 145. člena ZPP.

Ne drži pritožbena navedba, da so v predlogu za obnovo postopka navedeni obnovitveni razlogi. V predlogu za obnovo postopka z dne 16. 4. 2012 je tožeča stranka navedla le, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek (katerega obnovo predlaga) na podlagi lažnih in neobstoječih dejstev, in da je ravnalo v nasprotju z določbami mednarodnega prava. Drugi omenjeni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - ne predstavlja zakonsko določenega obnovitvenega razloga (394. člen ZPP), prvi razlog pa eventualno predstavljal razlog iz 10. alinee 394. člena ZPP (nova dejstva, novi dokazi), vendar bi morala tožeča stranka ta razlog obrazložiti (ne le z navedbo „podrobnosti izhajajo iz dela vloge vrnitev v prejšnje stanje“) in predlagati dokaze. Iz dopolnitve vloge z dne 23. 4. 2012 dodatnih obnovitvenih razlogov ni razbrati. Kot določa drugi odstavek 397. člena ZPP, je treba v predlogu za obnovo postopka navesti zakonski razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova; okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonskem roku; in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe. Tega pa tožeča stranka ni storila, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 398. člena ZPP).

Vse navedbe v pritožbi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje predlog za obnovo postopka (razlogi iz 1., 2., 3., 7., 10. točke 394. člena ZPP, kazniva dejanja sodnic, onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, neizločitev sodnic), so prepozne (pa tudi očitno neutemeljene) in kot takšne neupoštevne po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki določa, da se sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če se izkaže, da jih stranka brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tega pa tožeča stranka v tem sporu ni izkazala.

Ne drži, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vlogi za oprostitev stroškov postopka oz. o vlogi za brezplačno pravno pomoč. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje niti ni zahtevala, da se ji dodelita odvetnik in sodni tolmač. V vlogi z dne 24. 11. 2009 je zahtevala le oprostitev sodnih stroškov. O tej vlogi je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom opr. št. I Pd 1875/2009 z dne 23. 8. 2010, tako da se tožečo stranko oprosti plačila stroškov sodnih taks, in z odločbo opr. št. BPP 462/2010 z dne 5. 11. 2010, ki se nanaša na oprostitev plačila preostalih stroškov postopka.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.