Jedro

Če iz razlogov sodbe ni jasno, kateri so odločilni razlogi, na podlagi katerih je sodišče odločilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 30.10.1992 in 26.11.1992, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik neupravično izostal z dela šest delovnih dni, od 23.10. do 2.11.1992. Tožnik naj bi v tem času samovoljno koristil izredni dopust in sicer tri dni zaradi sklenitve zakonske zveze in tri dni zaradi selitve. Po stališču sodišča bi tak dopust tožniku lahko odobril le minister, vendar ga ni. Zato le obvestilo tožnika, da bo koristil izredni dopust, ni dovolj, da bi se izostanek z dela štel za upravičen.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s svojo odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi moral izredni dopust posebej odobriti minister oziroma drugi pristojni delavec. Bistveno je, da je izredni dopust odobren v naprej, kar se pa v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče ugotavlja, da tožnik tudi od namestnika ministra ni dobil odobritve za izrabo dopusta v skupnem trajanju šest dni, niti od vodje oddelka, zato je bila njegova odsotnost z dela neupravičena.

Tožnik je zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta se obe sodišči ukvarjali zgolj z vprašanjem, ali je dobil dovoljenje za izredni dopust, ne pa z vprašanjem, ali je šlo za upravičeno odsotnost. Izredni dopust mu je pripadel po zakonu, zato je samo izkoristil pravico, ki mu jo zakon daje. V zvezi z odobritvijo dopusta pa so razlogi obeh odločb pomanjkljivi, nejasni in med seboj v nasprotju, zato se odločb ne da preizkusiti. To zlasti velja za ugotavljanje, kdo je bil pristojen za odobritev dopusta. Tako pritožbeno sodišče navaja, da naj bi bil edino minister pristojen za odobritev dopusta, da pa bi se bilo možno o dopustu dogovoriti tudi z vodjo oddelka. Revident še navaja, da je določen razlog za izreden dopust takega značaja, da ga sploh ni mogoče v naprej predvideti (smrt svojca). Po njegovem ima namestnik ministra prav taka pooblastila kot minister, zato je lahko dovolil dopust. Sodišče povsem napačno tolmači izjavo namestnika ministra. Razen tega pa je bilo tožniku že odobreno, da bo dopust za poroko lahko izkoristil kasneje. Revident predlaga, da revizijsko sodišče spremeni odločbi tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi odločbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvo Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je podan uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani odločbi nejasni in tudi v medsebojnem nasprotju. Pravilno ugotavlja revizija, da v izpodbijani odločbi ni jasno in določno navedeno, kdo je bil pooblaščen za dovolitev izrednega dopusta oziroma, kdo bi moral tožniku dovoliti koriščenje izrednega dopusta. Zlasti pa ni jasno, ali sodišče šteje, da je namestnik ministra lahko dovolil izredni dopust ali ne, prav tako pa ni razlogov o tem, ali je odobril tožniku izredni dopust ali ne. Zaradi nejasnih razlogov revizijsko sodišče ne more preizkusiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je namestnik ministra nadomeščal ministra, če je bil ta odsoten ali zadržan, z vsemi pooblastili in odgovornostmi ter ga je zastopal v zadevah, ki mu jih je minister določil (3. odstavek 41. člena Zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu Skupščine SRS ter o republiških upravnih organih - Uradni list SRS, št. 24/79). Torej je namestnik ministra lahko tožniku odobril izredni dopust, če je bil minister odsoten ali zadržan. Lahko pa je dovoljenje za izrabo izrednega dopusta pogojeval s soglasjem tožniku nadrejenega delavca.

Pravilno pa nižji sodišči ločita med odobritvijo dopusta in koriščenjem dopusta. Potem, ko je delavcu dopust že določen - dovoljen -, ga je lahko koristil samo na podlagi obvestila pristojnega delavca, če je bila taka praksa. Delavec pa ni mogel na tak način koristiti izrednega dopusta, ki mu še ni bil določen. To bi lahko storil le v primeru, ko glede na značaj razloga za izredni dopust, zanj ni možno predhodno zaprositi.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP razveljavilo odločbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).