Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Uporaba 84. člena ZJU po mnenju Vrhovnega sodišča RS zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Organu, ki mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o premestitvi, odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo sklepa, se ni treba ukvarjati z zakonitostjo premestitve, posledično pa tudi ne sodišču.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnico razrešil uradniškega naziva prvega kariernega razreda - naziva tretje stopnje: podsekretar (1. točka izreka) in jo imenoval v uradniški naziv drugega kariernega razreda - naziv četrte stopnje - višji svetovalec I (2. točka izreka). V 3. točki odločbe je bilo izrečeno, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.
2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila toženka razrešena naziva zaradi premestitve iz poslovnih razlogov kot je to določeno v 2. točki 91. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Podlaga za ugotovitev razloga za premestitev iz poslovnega razloga je po 3. odstavku 158. člena ZJU sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. V aktu o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Upravni enoti ... št. 100-13/2020-1 z dne 26.5.2020 (v nadaljevanju akt o reorganizaciji) je bilo ukinjenih pet izpostav delodajalca kot teritorialno organiziranih notranjih organizacijskih enot, ukinil se je Sektor za upravne notranje zadeve (kjer je delala tožnica), vzpostavili pa so se štirje novi sektorji. Tožnica je pred sprejemom akta o reorganizaciji zasedala delovno mesto vodje sektorja v uradniškem nazivu prvega kariernega razreda - naziva tretje stopnje: podsekretar. Po sprejemu akta o reorganizaciji je načelnik sprejel odločitev, da tožnica ne bo zasedla katerega od delovnih mest z uradniškim nazivom prvega kariernega razreda, naziva tretje stopnje - podsekretar, ker so ta vsa zasedena, pač pa je bila razrešena in imenovana v uradniški naziv višji svetovalec I, ki se opravlja v prvem nižjem kariernem razredu.
3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinjal se je z razlogi prvostopenjskega organa in zavračal pritožbene očitke, da izpodbijana odločba ne more zadostiti standardu obrazložitve, kot ga zahteva Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica je bila premeščena na uradniško delovno mesto, katerega naloge se lahko opravljajo le v uradniškem nazivu višji svetovalec I. in II. Glede na to je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.
4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da iz obrazložitve ne izhaja, na podlagi katerih ugotovitev je toženka prišla do zaključka, da ob ukinitvi dosedanjega delovnega mesta vodje izpostave, tožnice ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu podsekretar. Toženka ne v izpodbijani odločbi niti v sklepu o premestitvi ne pojasni, na kakšen način je preverjala možnosti razporeditve na novo sistematizirana delovna mesta, ki se opravljajo v nazivu podsekretar. Po mnenju tožnice zgolj navajanje, da je odločitev o zasedbi delovnih mest sprejel načelnik upravne enote, ne zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP. Obvezna sestavina obrazložitve je ugotovljeno dejansko stanje skupaj z dokazi, ki so podlaga za sprejem odločitve, česar pa po mnenju tožnice izpodbijana odločba ne vsebuje. Trdi tudi, da odločitev toženke ni bila vsebinsko pravilna, saj je bila arbitrarna, ni bilo podanih nobenih kriterijev za odločitev, ki je bila sprejeta s strani načelnika upravne enote. Toženka je tako kršila določilo 158. člena ZJU, ker ni preverila možnosti tožničine prerazporeditve po novi sistematizaciji na delovno mesto z enakim uradniškim nazivom. Predlaga odpravo izpodbijane določbe in uveljavlja tudi stroške postopka.
5. Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in vztraja pri svoji odločitvi. Navaja, da je bila razrešitev in imenovanje v uradniški naziv posledica reorganizacije, pri čemer zakonitost premestitve ni del dejanskega stanja imenovanja v naziv, dovolj je le obstoj premestitve iz razlogov in na način določen v ZJU. Zavrača tudi očitke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj le ta zadosti standardu obrazložitve. Ostali tožbeni očitki v zvezi z zakonitostjo obrazložitve pa so niso relevantni, saj presoja zakonitosti premestitve sodi v pristojnost delovnega sodišča. 6. Tožba ni utemeljena.
7. Predmet upravnega spora je zakonitost odločbe o razrešitvi in imenovanju tožnice v nižji karierni naziv.
8. Po 84. členu ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu (prvi odstavek), naziv pa pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju, s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv (drugi odstavek). Uradnik se imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (tretji odstavek).
9. Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi po vsebini ugovarja temu, da je nezakonit sklep o njeni premestitvi na uradniško delovno mesto višji svetovalec in ne temu, da naj bi bil z izpodbijano odločbo za delovno mesto, na katerega je premeščena, določen nepravilen oziroma nezakonit naziv tega delovnega mesta. Zato uvodoma opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sklepu I Up 111/2016 z dne 21. 6. 2016 in sodno prakso, ki mu v celoti sledi1, in sicer, da vprašanje zakonitosti premestitve ni predhodno vprašanje v tem upravnem sporu, v katerem tožnica izpodbija odločbo, s katero je bila imenovana v drug uradniški naziv.
10. Uporaba 84. člena ZJU po mnenju Vrhovnega sodišča RS zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Organu, ki mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o premestitvi, odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo sklepa, se ni treba ukvarjati z zakonitostjo premestitve, posledično pa tudi ne sodišču. 11. Glede na tako razlago predpisa je sodišče presojalo, ali iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je bila tožnica imenovana v drug naziv iz razlogov po ZJU, in na način, predviden v zakonu (ne pa tudi zakonitosti premestitve).
12. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi res ni ugotovil, da je bila tožnica premeščena na drugo delovno mesto konkretno s sklepom št. 100-472020-426 z dne 15. 6. 2020, vendar je iz obrazložitve izpodbijanega akta razvidno, da se opira na ta sklep, prav tako pa je razvidno, da gre za premestitev po ZJU. Pri tem je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ, ki je obrazložitev dopolnil s tem, da je izrecno navedel tudi številko in datum sklepa o premestitvi na uradniško mesto višji svetovalec v Oddelku za matične zadeve, tujce in državljanstva Upravne enote ... . Zato izpodbijanemu aktu ni mogoče očitati, da ni obrazložen v skladu z določbo 214. člena ZUP.
13. Poleg tega je sodišče vpogledalo v sklep, iz katerega izhaja, da je organ prve stopnje na podlagi 147. člena ZJU, v povezavi s 149. in 150. členom ZJU, tožnico z dnem 15. 6. 2020, premestil iz uradniškega delovnega mesta vodja sektorja (šifra DM 20) na uradniško delovno mesto višji svetovalec (šofra DM 256) v Oddelku za matične zadeve in državljanstva v Sektorju za matične zadeve, tujce in državljanstva Upravne enote .... Ker je bila tožnica z navedenim sklepom premeščena na delovno mesto prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU), je po presoji sodišča imenovanje v uradniški naziv drugega kariernega razreda - naziv četrte stopnje - višji svetovalec I v skladu tudi z določbo 85. člen ZJU.
14. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Odločilo je brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožečo in toženo stranko ni sporno, sporno je bilo le vprašanje zadostne obrazložitve odločbe o razrešitvi in imenovanju v uradniški naziv in sama premestitev, ki pa v obravnavani zadevi ne sodi med relevantna dejstva (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega je tožnica z dopisom z dne 14. 2. 2022 sodišču sporočila, da ne vztraja pri svojem zaslišanju in izvedbi glavne obravnave ter predlagala, da sodišče že razpisano obravnavo prekliče in odloči brez glavne obravnave.
16. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).
1 I U 39/2016, I U 1226/2019.