Jedro

Za štipendista, ki je prejemal republiško štipendijo in je zaključil srednješolski program, za katerega je prejemal štipendijo, da ponovno prosi za republiško štipendijo za šolanje na fakulteti, se ne uporablja premoženjski cenzus iz 28.a člena pravilnika o štipendiranju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območne enote Ljubljana št. ...., z dne ..., s katero je bil njen zahtevek za pridobitev republiške štipendije zavrnjen z obrazložitvijo, da dohodki na družinskega člana v drugem tromesečju leta 1992 presegajo z razpisom določeno višino.

Tožnica je zoper navedeno odločbo sprožila upravni spor in v tožbi navaja, da je že prvostopni organ napačno ugotovil, da prvič uveljavlja pravico do republiške štipendije in je na tej podlagi upošteval napačen cenzus za pridobitev štipendije. Tožnica navaja, da je v šolskem letu 1992/93, ko je zaprosila za štipendijo, obiskovala 1. letnik Pedagoške fakultete v Ljubljani - smer razredni pouk. Pred tem je obiskovala Srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani - smer vzgojitelj predšolskih otrok in je vsa štiri leta šolanja na tej šoli prejemala republiško štipendijo. Ker so dohodki na družinskega člana v drugem tromesečju leta 1992 znašali 25.989,69 SIT, meni, da ne presega z razpisom določeno višino cenzusa 28.255,60 SIT, ki se uporablja za štipendiste, ki že prejemajo republiško štipendijo. Zato ji pripada pravica do republiške štipendije v šolskem letu 1992/1993 za šolanje v 1. letniku Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer razredni pouk. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi, dodatno pa še navaja, da je bilo tožnici s pogodbo o štipendiranju iz združenih sredstev z dne 1.9.1988 s strani tožene stranke zagotovljeno štipendiranje na srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji v Ljubljani za štiriletni program srednjega izobraževanja, smeri predšolska vzgoja. V šolskem letu 1991/1992 je tožnica zaključila srednješolsko izobraževanje in ji je pravica do republiške štipendije po omenjeni pogodbi prenehala. V šolskem letu 1992/93, ko je tožnica zaprosila za republiško štipendijo za šolanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, jo je pristojni organ pravilno obravnaval kot novo prosilko in zato nanjo ni mogel vplivati 28.a člena pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o štipendiranju, ki se nanaša le na štipendiste, ki redno izpolnjujejo svoje učne obveznosti v času šolanja na določenem vzgojno izobraževalnem programu, za katerega jim je z odločbo oz. pogodbo priznana pravica do republiške štipendije. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz same tožbe smiselno izhaja, da je med tožnico in toženo stranko spor v zvezi s pravno razlago 3. čl. sprememb in dopolnitev pravilnika o štipendiranju, ki v novem 28.a členu določa, da štipendistu, katerega dohodek na družinskega člana ne presega cenzusa iz drugega odstavka 56. člena zakona za več kot 20 % in redno izpolnjuje učne oz. študijske obveznosti, se izplačevanje štipendije ne prekine. Tožnica trdi, da izpolnjuje pogoje iz navedene določbe pravilnika, saj je republiško štipendijo prejemala vsa štiri leta, ko je obiskovala srednjo vzgojiteljsko šolo, česar pa tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala in jo je obravnavala kot novo prosilko. Za nove prosilce veljajo cenzusi iz 56. člena zakona, ne pa 28. a člena pravilnika, ki je za štipendiste ugodnejši. Tožničin ugovor ni pravno utemeljen. Tako prvostopni organ kot tožena stranka sta, po mnenju sodišča, v navedenem primeru pravno pravilno razlagala navedeno določbo pravilnika in glede na ugotovljeni dejanski stan tudi odločila v skladu z zakonom in navedenim pravilnikom. Po presoji sodišča je navedeno določbo pravilnika potrebno razlagati v kontekstu z določbami zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki se nanašajo na štipendiranje ter v skladu z namenom samega štipendiranja. Določba 28. a člena pravilnika izjemoma dopušča, da se štipendistu, ki ne presega cenzusa iz drugega odstavka 56. člena zakona za več kot 20 %, in redno izpolnjuje učne oziroma študijske obveznosti, izplačevanje štipendije ne prekine. Pravilnik torej uporablja izraz "štipendija ne prekine", kar pomeni, da štipendist na podlagi veljavne odločbe oziroma pogodbe štipendijo že prejema. Ta določba se torej ne nanaša tudi na primere, ko dijak ali študent pravico do štipendije šele uveljavlja. Iz spisov, ki so bili predloženi sodišču je razvidno, da je tožnici po pogodbi o štipendiranju iz združenih sredstev za šolanje na srednji vzgojiteljski šoli pravica do štipendije prenehala, ko je tožnica zaključila šolanje na tej šoli. V šolskem letu 1992/93 pa je tožnica zaprosila za republiško štipendijo za šolanje v 1. letniku Pedagoške fakultete v Ljubljani. Tožena stranka je po mnenju sodišča tožnico pravilno obravnavala kot novo prosilko in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabila materialne predpise.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločbo zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.