Jedro

Sklep sodišča, napravljen na podlagi ocene dokaza, ne more biti protispisen v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je sodbo K 22/2006 z dne 4.4.2008 S.D. in E.M. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem in tretjem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in vsakemu izreklo kazen eno leto zapora, v plačilo jima je naložilo stroške kazenskega postopka ter odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Višje sodišče v Kopru je sodbo Kp 69/2009 z 21.10.2009 obtoženega E.M. oprostilo obtožbe, kaznivo dejanje, očitano obtoženemu S.D., pa je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obtožencu izreklo pogojno obsodbo v njej določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let, v plačilo pa mu je naložilo znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi v višini 125,18 EUR.

2. Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Kršitev ustave je po vložnikov mnenju podana, ker je sodišče zavrnilo, da se opravijo poizvedbe o tem, ali je bil oškodovanec kdaj obravnavan v zvezi s kaznivimi dejanji, povezanimi z opojnimi drogami in ker je zavrnilo predlog za zaslišanje priče S.Š. glede vprašanja, kdo je zahteval, da se pokliče policija. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana, ker je sodišče zapisalo, da se priča D.P., ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, samega dogodka ni več spominjal dobro, to pa ne drži. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana tudi v zvezi s vprašanjem, kdaj se je rop zgodil. O tem odločilnem dejstvu je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi zapisniki, o tej kršitvi pa se pritožbeno sodišče ni izreklo in je zato kršena tudi določba 25. člena URS. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni tožilec v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obe sodišči sta navedli razloge o odločilnih dejstvih, zakaj štejeta, da se je rop odvijal na način, kakor je to povedal oškodovanec in da ni bil on prodajalec ecxtasya, ki naj bi ga obdolženca vrgla v straniščno školjko. Zato navedba, s katero odvetnik ne soglaša, da se oškodovani, glede na svojo mladost, ni mogel ukvarjati s prodajo ecxtasy tablet, pomeni posamično ukvarjanje z izoliranim dokazom oziroma dokaznim dejstvom. Izraža zgolj nesoglašanje z dokaznim zaključkom sodišča, zato ga je mogoče obravnavati le v sklopu razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz razlogov sodbe je mogoče povzeti, da je sam oškodovanec, ki je bil v šoku, najprej o ropu povedal prvi osebi, ki jo je na videz poznal. Samo dejstvo, da sodišče ni moglo natančno ugotoviti, kdo je prvi poklical policijo, pomeni zgolj kontrolno in ne odločilno dejstvo. Zato navedbe zahteve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi z zavrnitvijo zaslišane priče S.Š., ne pomeni nič drugega, kakor le uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa velja tudi glede na vprašanja v zvezi z objektivnostjo priče D.P. Navedene razlike v času prav tako sodijo v obravnavo dejanskega stanja in ne kakega pravnega vprašanja, posebej še, ker časovne razlike, na katere se sklicuje odvetnik, ne morejo pomeniti, da kaznivega dejanja sploh ni bilo. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca zavrne.

B.

4. Obdolženec oziroma njegov zagovornik ima v kazenskem postopku pravico do izvedbe predlaganih dokazov vendar pa hkrati tudi odgovornost, da ob predlogu dokaza razločno pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. Poleg tega mora predlagatelj dokaza izkazati verjetnost, da bo dokaz uspešen, to je, da bo z njim potrjeno ali ovrženo neko relevantno dejstvo. V obravnavani zadevi je zagovornik obsojenca predlagal, naj sodišče opravi poizvedbe, ali je bil oškodovanec že kdaj obravnavan v zvezi s kaznivimi dejanji, povezanimi z opojnimi drogami. Takšne poizvedbe naj bi se opravile, da bi se preizkusila verodostojnost oškodovančeve in obsojenčeve izpovedbe. Takšen predlog ni oprt na konkretna dejstva ali okoliščine, ki bi izkazovale kakršnokoli verjetnost, da bi imel oškodovanec že kdaj prej izkušnjo s prodajo droge, opira se le na povsem splošno možnost, da osebe oškodovančeve starosti, ki zahajajo v diskoteke, ne le pridejo v stik z mamili, ampak da so bile zaradi prometa z njimi tudi že kdaj obravnavane. Zgolj na podlagi takšne splošne možnosti sodišče ni dolžno opravljati poizvedb in je zato predlog zagovornika obsojenca utemeljeno zavrnilo. Prav tako je utemeljeno zavrnilo tudi predlog za zaslišanje priče S.Š., pri čemer je pravilno ocenilo, da tudi če bi obsojeni D. res zahteval, da se pokliče policija, to ne more vplivati na dokazne zaključke sodišča prve in druge stopnje v zvezi z odločilnimi dejstvi.

5. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izpovedbo D.P., tako imenovana protispisnost, ni podana. Navedba, da se P. v času glavne obravnave dogodka ni več spominjal dobro oziroma tako dobro kot takrat kot je bil zaslišan v preiskavi, je zaključek sodišča, napravljen na podlagi ocene dokaza. Tak zaključek je lahko pravilen ali napačen, ne more biti pa protispisen v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Protispisnost je podana takrat, kadar sodišče navaja v razlogih sodbe, da je v zapisniku o zaslišanju priče zapisano nekaj česar ni oziroma je zapisano drugače. Pri zatrjevanju, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo kontradiktorne izjave oškodovanca glede namena, kdaj bo zapustil diskoteko, ni jasno, kaj vložnik s tem zasleduje oziroma dokazuje. Če je imel oškodovanec sprva namen, da diskoteko zapusti ob 4.00 zjutraj, to ne izključuje tega, da jo je dejansko zapustil ob 8.00 zjutraj; v bistvu pa gre tudi pri tem vprašanju za vprašanje ocene dokazov, to je za dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zahteva po obrazložitvi odločbe, ki izhaja iz pravice do pritožbe po 25. členu URS se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa mora, in to izhaja iz 25. člena URS, pritožbo vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev, opredeliti. Enako izhaja iz določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se je v obravnavani zadevi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb v okviru odgovorov na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pri odgovoru na zatrjevano kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP na strani 4. in 5. izpodbijane sodbe in ni storilo zatrjevane kršitve.

7. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik in da zahteva v navedenih delih uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa v skladu z določbo prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP v plačilo naložilo sodno takso.