Jedro

Toženec je imel korist zaradi brezplačne uporabe tožnikovega solastninskega deleža, tožnik pa je bil prikrajšan, saj svojega solastnega deleža na nepremičnini ni mogel uporabljati, zato je utemeljen zahtevek na plačilo uporabnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku uporabnino v znesku 25.674,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sodbe), kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 536,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja pri navedbah, da v sporni nepremičnini ne prebiva in je ne uporablja, zato ni obogaten oziroma od te nepremičnine nima nikakršne koristi. Nadalje ne drži, da tožniku onemogoča uporabo te stare hiše. Iz korespondence med pravdnima strankama izhaja, da tožnik tudi ni nikoli zahteval uporabe stare hiše, pač pa je zahteval le denar za svoj delež. Tožnik je celo izpovedal, da je bila njegova želja sporno nepremičnino podreti in na njenem mestu zgraditi novo. Poleg tega iz izpovedb izhaja, da tožnik v eni od sob te stare hiše hrani svoje stvari. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločalo o stroških uporabe in vzdrževanja nepremičnine ter da ni zaslišalo izvedenca, kot je to toženec zahteval. Navaja še, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo in nerazumljivo, ker je izvedenec za zemljišče določil višjo uporabnino kot za samo staro in razpadajočo hišo. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem toženec ni uspel (v 1. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe), v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Tožnik in toženec sta vsak do ½ solastnika sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja dvorišče in (staro) stanovanjsko stavbo. Iz pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik te nepremičnine ne uporablja, ker mu toženec, ki je njen posestnik, to preprečuje. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku onemogoča uporabo te nepremičnine. O tem so namreč poleg tožnika izpovedale tudi zaslišane priče in celo toženec sam, ki je izpovedal, da tožniku ne zaupa in da mu zato ni dovolil uporabe nepremičnine. Pritožbeno sodišče zato v ničemer ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da toženec tožniku onemogoča souporabo sporne nepremičnine. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik nikoli ni zahteval souporabe te nepremičnine, pač pa je zahteval le kupnino za svoj delež. Iz izpovedb tožnika in zaslišanih prič namreč izhaja, da je tožnik želel živeti v stari hiši oziroma jo podreti in na njenem mestu zgraditi delavnico s stanovanjem. Nenazadnje je tudi toženec izpovedal, da je tožnik tam hotel zgraditi delavnico, torej, da je hotel nepremičnino uporabljati, česar pa mu toženec ni dovolil. Prav zato, ker je toženec tožniku onemogočal souporabo nepremičnine, mu je tožnik kasneje (sicer neuspešno) ponudil odkup njegovega solastniškega deleža. Iz izpovedb pravdnih strank res izhaja, na kar opozarja pritožba, da ima tožnik v eni sobi v stari hiši svoje stvari. Vendar pa, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženec tega dejstva ni zatrjeval. Izpovedba kot dokaz pa ne more nadomestiti strankine trditvene podlage (glej 1. odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da iz izvedenih dokazov (tudi iz toženčeve izpovedbe) izhaja, da tožnik ne razpolaga s ključem te stare hiše, tako da brez toženčeve privolitve do te sobe sploh ne more priti. Toženec se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da v stari hiši, ki je predmet te pravde, ne živi in da zato nima od nje nobene koristi. Kot že povedano, iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je toženec posestnik celotne sporne nepremičnine, da je edini, ki razpolaga s ključem stare hiše, in da tožniku preprečuje uporabo celotne nepremičnine. Poleg tega pa je toženec izpovedal, da ima (tudi on) v tej hiši svoje stvari – torej jo uporablja.

Ker toženec ni izključni lastnik sporne nepremičnine, je bil dolžan dopustiti tožniku kot solastniku njeno souporabo. S tem ko je tožniku onemogočil souporabo solastne nepremičnine, mu je neutemeljeno omejeval solastninsko pravico. Toženec je imel korist zaradi brezplačne uporabe tožnikovega solastninskega deleža, tožnik pa je bil prikrajšan, saj svojega solastnega deleža na nepremičnini ni mogel uporabljati, zato je utemeljen tožnikov zahtevek na plačilo uporabnine, ki temelji na določilu 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 - OZ).

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca, kot je to toženec predlagal, je neupošteven, saj toženec te kršitve ni uveljavljal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (glej 286. b člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da toženec v pritožbi navaja, da bi izvedenec ovrednotil stroške uporabe in vzdrževanja nepremičnine, v zvezi s tem pa ni bil postavljen noben zahtevek. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Toženec pa ni postavil (nasprotnega) tožbenega zahtevka, niti pobotnega ugovora zaradi plačila stroškov uporabe in vzdrževanja sporne nepremičnine, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje o teh stroških ni odločalo.

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je izvedensko mnenje nerazumljivo, ker je izvedenec za hišo izračunal nižjo uporabnino kot za zemljišče. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo kot prepričljivo, strokovno in popolno; izvedenec je v dopolnitvah mnenja odgovoril tudi na vse pripombe pravdnih strank. S takšno oceno izvedenskega mnenja se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki glede na pritožbene navedbe še dodaja, da toženec pomisleka, da je s strani izvedenca izračunana uporabnina za zemljišče višja od uporabnine za staro hišo, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato predstavlja ta nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve jasno izhaja, da je do razlike prišlo zaradi precej večje površine dvorišča (483 m2) od hiše (81 m2), ki je, kot to navaja tudi pritožba, primerna le za skladiščenje.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).