Jedro

Odločba, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, se ob izpolnjenih pogojih lahko spremeni, odpravi ali razveljavi le z uporabo izrednih pravnih sredstev. Ker tožnica v tem postopku takšnega sredstva ni vložila, ampak je vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine (pri kateri bi se upoštevali zneski plač, ki niso bili izplačani, ampak so se namenili za notranji odkup v postopku lastninskega preoblikovanja), se takšna zahteva kot nedodpustna zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 25. 9. 2008 in odločba št. ... z dne 31. 3. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožnici izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem neizplačanega dobička iz leta 1992 v pokojninsko osnovo, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo sklep Območne enote ... št. … z dne 25. 9. 2008 ter odločbo št. ... z dne 31. 3. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno zavrgla tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, ki ji je bila odmerjena z odločbo št. ... z dne 14. 2. 2007 od 3. 11. 2006 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine in pri tem v pokojninsko osnovo všteje neizplačan dobiček za leto 1992. Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločba št. ... z dne 14. 2. 2007, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 533,22 EUR na mesec od 3. 11. 2006 dalje, postala dokončna in pravnomočna. S tem je pravnomočno priznana in izračunana tudi pokojninska osnova. Pravica iz obveznega zavarovanja je pravica do različnih vrst pokojnin, ne pa pravica do vštevanja plače. Zaradi pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove bi bila sprememba dopustna le z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogoji in na način, določen v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Pri odločanju o pravicah iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb ter iz lastniških upravičenj, ker načelo zavarovalništva ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti. Ugotovljeno dejansko stanje ustreza pravni normi iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in za odločitev ni pomembno, če gre za nova dejstva. Poseben predpis, to je 180. in 181. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne dopušča ponovnega odločanja za primer naknadno ugotovljene plače. Odločitev sodišča je v nasprotju z določbo 125. in 129. člena ZUP. Ponovna odmera pokojnine je dopustna le v primeru ponovnega zavarovanja ali naknadno priznane pokojninske dobe. Novo odmero že uveljavljene pokojnine je določal prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 3. odstavku 185. člena. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na pravno praznino in je neutemeljeno naložilo ponovno odmero na način, ki z zakonsko analogijo ni dopusten. Sklicuje se na stališča, zavzeta v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča ter na odločitve Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih. Če je bilo o pokojnini pravnomočno odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni mogoče začeti.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici neutemeljeno odpravilo sklep o zavrženju zahteve ter dokončno odločbo tožene stranke, izdana v zvezi s tožničino zahtevo, da se ji pokojnina ponovno odmeri.

Preizkus pravilne uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga tožena stranka po določbah 12. in 249. člena ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 577/2007 z dne 3. 4. 2008, Psp 640/2009 z dne 14. 1. 2010, Psp 604/2010 z dne 27. 1. 2011 in tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011).

Tožničina odločba o odmeri starostne pokojnine z dne 14. 2. 2007 je nedvomno postala pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP), takšno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Pristojni organ, v obravnavanem primeru Območna enota tožene stranke, v skladu z določbo 129. člena ZUP preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med ostalim tudi, če je bilo njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

V zvezi z vprašanjem, ali pravnomočna odločitev o višini starostne pokojnine pomeni tudi pravnomočno odločbo o pokojninski osnovi oz. ali odločanje o zahtevi stranke, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo zneski, ki pri izračunu pokojnine v pravnomočni odločbi niso bili upoštevani, je stališče zavzelo Vrhovno sodišče, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. V sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 je navedlo, da je materialno pravno stališče, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožeča stranka uveljavlja naknadno, niso bili priznani, zmotno. Namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. V zadevi, o kateri se je v revizijskem postopku izreklo Vrhovno sodišče, enako kot v obravnavanem socialnem sporu, stranka ni vložila izrednega pravnega sredstva. Tožnica je na podlagi podatkov in dejstev, ki so bila znana že ob izdaji pravnomočne odločbe z dne 14. 2. 2007, podala zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. V času vložitve zahteve za ponovno odmero je že veljal ZPIZ-1, ki možnosti za takšno ponovno odmero ne določa. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ni predvidena ponovna odmera, temveč se po 181. členu ZPIZ-1 lahko le odstotno poveča že uveljavljena pokojnina. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da v primeru, ko je bilo o starostni pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi nove zahteve zaradi upoštevanja zneskov, ki niso bili izplačani oz. so bili upoštevani kot udeležba v notranjem odkupu v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij, ni mogoče začeti. Sklep tožene stranke, sprejet na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato utemeljen.

V nekaterih doslej obravnavanih socialnih sporih je Višje delovno in socialno sodišče glede novega zahtevka za upoštevanje drugačne pokojninske osnove sprejelo drugačno stališče in toženi stranki naložilo ponovno odmero. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča, ki opozarja na nespremenljivost pravnomočnih odločitev, pa je potrebno upoštevati, da se odločba, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, ob izpolnjenih pogojih, lahko spremeni, odpravi ali razveljavi le z uporabo izrednih pravnih sredstev, določenih v 16. poglavju ZUP. Ker tožnica v tem postopku takšnega sredstva ni vložila in tega tudi ne zatrjuje, je bilo, ob omenjenem stališču Vrhovnega sodišča, potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo, s pravilno uporabo materialnega prava, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo sklepa oz. dokončne odločbe zavrne.