Jedro

Tožeča stranka ni umaknila tožbe proti tretji toženi stranki zaradi morebitne izpolnitve njenega zahtevka, temveč zato, ker je s sklenitvijo sodne poravnave s prvo in drugo toženo stranko dosegla cilj, ki ga je zasledovala, zaradi česar nima več interesa za vodenje postopka proti tretji toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za odločitev o stroških bistveno, da do umika tožbe proti tretji toženi stranki ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka z njene strani, česar tožeča stranka s pritožbo ni izpodbila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek v predmetni zadevi ustavilo (1. odstavek izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti tretji toženi stranki njene pravdne stroške v višini 50.800,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2006 dalje (2. odstavek izreka).

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. odstavek izreka sklepa in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma samo odloči in zavrne plačilo stroškov postopka toženi stranki. V pritožbi navaja, da prva tožena stranka tožeči stranki ni omogočila vpisa v zemljiško knjigo z ustrezno listino, preostali dve stranki, zastavna upnika v razmerju do prve tožne stranke, pa sta z zaznambami oziroma plombami v zemljiški knjigi prav tako preprečevali vpis lastninske pravice tožeče stranke na zadevnem objektu na njeno ime. S prvo in drugo toženo stranko se je tožeča stranka izvensodno poravnala, saj sta ji priznali lastninsko pravico na zadevnem objektu. Tako je druga tožena stranka tožeči stranki 14.3.2003 izdala izbrisno pobotnico za izbris zastavne pravice, ustanovljeni na podlagi sporazuma prve in druge tožene stranke. Tako bi se tožeča stranka končno lahko vknjižila na svoje ime v zemljiški knjigi, vendar je tretja tožena stranka vse do zaključka vseh sodnih postopkov vztrajala, da ima na pogodbi (ne v zemljiški knjigi) vpisano zastavno pravico v svojo korist in v škodo tožeče stranke. To dejstvo ni resnično, saj je tretja tožena stranka predlagala rubež in popis nepremičnine, last tožeče stranke, več kot leto dni zatem, ko je tožeča stranka predlagala vpis lastninske pravice na svoje ime v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je od prve tožene stranke kupila nepremičnino, ta pa jo je kljub prodaji zastavila drugi in tretji toženi stranki. Glede na dejstvo, da sta prva in druga tožena stranka priznali zahtevek tožeče stranke in sodelovali v postopku mirnega reševanja spora ter izvensodno rešili zadevo in da je bila k istemu pozvana tudi tretja tožena stranka, ki tega ni hotela, je tožeča stranka prepričana, da je za nadaljevanje postopka in ustvarjanje stroškov sama odgovorna in zato tudi sama nosi stroške tega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper vse tri tožene stranke z zahtevkom: - da je lastnica sporne nepremičnine, kot je označena v tožbenem izreku, - vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo bo sodišče izvedlo po pravnomočnosti sodbe po uradni dolžnosti. Po podatkih spisa je tožeča stranka kupila nepremičnino od prve tožene stranke, ki jo je zastavila drugi toženi stranki (sporazum strank II Rg 1 z dne 23.2.1994), tretja tožena stranka pa je pridobila zastavno pravico na nepremičnini na podlagi zapisnika o popisu nepremičnine po 186. čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (II Rg 2 z dne 10.2.1994), ki je imel pomen zaznambe izvršbe. Med postopkom je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvo in drugo toženo stranko iz razlogov, ker so se vse tri stranke sodno poravnale, glede zahtevka zoper tretjo toženo stranko pa je vztrajala le še pri plačilu stroškov postopka, ker je glavni zahtevek ugasnil iz razlogov izpolnitve s strani prve in druge tožene stranke, torej je umaknila tožbo zoper vse tri tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi stroškov postopka oprlo na določbo 1. odstavka 158. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožeča stranka ni umaknila tožbe proti tretji toženi stranki zaradi morebitne izpolnitve njenega zahtevka, temveč zato, ker je s sklenitvijo sodne poravnave s prvo in drugo toženo stranko dosegla cilj, ki ga je zasledovala, zaradi česar nima več interesa za vodenje postopka proti tretji toženi stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za odločitev o stroških bistveno, da do umika tožbe proti tretji toženi stranki ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka z njene strani, česar tožeča stranka s pritožbo ni izpodbila. Ob takem stanju so bile izpolnjene vse predpostavke iz 1. odst. 158. čl. ZPP za priznanje stroškov sodne takse za odgovor na tožbo in materialnih stroškov. Zato so vse drugačne pritožbene trditve neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve (2. odst. 350. čl. ZPP) in je odločitev pravilna, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).