21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 72/2003 z dne 28. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 300/2001 z dne 7. 11. 2002. S to sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, družbe B., d.o.o., Z. (v nadaljevanju družba B.), katere pravni naslednik je pritožnik, ter potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 30/96 z dne 22. 11. 2000, s katero je to sodišče zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 72.647 DEM, ki naj bi ga tožena stranka dolgovala kot plačilo za opravljene storitve družbe B. po podizvajalski pogodbi za gradbena dela v Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju ZRN). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki s "Protokolom o zaključnem računu za sodelovanje med pravdnima strankama na projektih v ZRN z dne 17. 11. 1995" (v nadaljevanju Protokol) uredili vse svoje medsebojne obveznosti in da je tožena stranka svoje obveznosti, dogovorjene s Protokolom, v celoti izpolnila. Rok, v katerem bi pritožnik lahko izpodbijal veljavnost Protokola zaradi napak volje, pa naj bi pritožnik zamudil.

2.Pritožnik z vlogo, ki jo je poimenoval "predlog za presojo ustavnosti", po vsebini vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Navaja, da je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo le z vidika Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ne pa tudi z vidika nekaterih ustavnih določb, kot npr. šeste alineje 160. člena, 21. člena in tretjega odstavka 74. člena Ustave. Po mnenju pritožnika je odločitev Vrhovnega sodišča v nasprotju z dejanskim stanjem, zato naj bi bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Vrhovno sodišče naj bi se ne opredelilo do oderuštva po 141. členu ZOR, čeprav naj bi ga pritožnik ves čas postopka zatrjeval. S temi navedbami na splošno zatrjuje kršitev ustavnih pravic, izrecno pa kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožnik ne more utemeljevati s tem, da je Vrhovno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

4.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih revizijskih navedb v zvezi z oderuštvom, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Vendar ta očitek ni utemeljen. Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, da okoliščine, ki jih je navedel v postopku, ne zadoščajo za utemeljitev oderuštva, temveč bi bil iz teh razlogov Protokol izpodbojen. V pravilnost te odločitve se Ustavno sodišče ne more spuščati. V čem bi bilo to stališče revizijskega sodišča v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, pritožnik niti ni pojasnil.

5.Prav tako pritožnik kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ne more utemeljevati s sklicevanjem na tiste člene Ustave, ki teh pravic neposredno ne urejajo (160. člen Ustave v povezavi z 21. členom Ustave). Na podlagi 8. člena Ustave se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. V čem bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v nasprotju s kakšno mednarodno pogodbo, pritožnik ni pojasnil.

6.Pritožnik tudi zmotno razume pomen varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi šlo le v primeru, če bi izpodbijana odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki z vidika te pravice ni sprejemljivo. Takega očitka pa razlogi v ustavni pritožbi ne vsebujejo. Prav tako pritožnik ni izkazal kršitve 74. člena Ustave.

7.Pritožnik je Ustavnemu sodišču poslal tudi dopolnitev ustavne pritožbe, ki pa je Ustavno sodišče zato, ker je bila vložena po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe, ni moglo upoštevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić