Jedro

Obdolženi je bil namreč predkaznovan tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba, obravnavano kaznivo dejanje pa je obdolženi storil v preizkusni dobi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega P.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) za katerega mu je določilo kazen pet let zapora, po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu ob upoštevanju kazni sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 13803/2016 z dne 26. 5. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 13803/2016 z dne 30. 5. 2018 izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora, ter mu na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s členom 47 KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 850 dnevnih zneskov po 12,00 EUR, to je 10.200,00 EUR, ki jo je obdolženi P. H. na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku dveh let po prejemu plačilnega naloga (peti odstavek 47. člena KZ-1) v 24 mesečnih obrokih po 425,00 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev (peti odstavek 47. člena KZ-1). Obdolženemu P.H. se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti in pripora od 13. 5. 2015 od 8,35 ure do 31. 5. 2018. Po drugem odstavku 74. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 se obdolženemu P.H. odvzame premoženjska korist v znesku 1.440,00 EUR, po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 74. člena KZ-1 se obdolženemu P.H. naloži, da mora plačati 7.450,00 EUR, ki ustreza nadaljnji pridobljeni premoženjski koristi, kar je obdolženi dolžan poravnati v 24. mesečnih obrokih, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolženega P.H. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da zmanjša enotno izrečeno zaporno kazen in stransko denarno kazen oziroma, da napadeno sodbo v tem delu, ki se nanaša na izrečeno enotno kazen zapora in stransko denarno kazen razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine izrečene enotne zaporne kazni ter pri tem opozarja, da je obdolženi del kazni že vzorno odslužil, da je kaznivo dejanje priznal, ter si je sedaj uredil življenje, se iskreno pokesal, obljublja, da kaznivega dejanja ne bo več storil, prav tako pa si je poiskal zaposlitev. Pritožnik pa se prav tako ne strinja z višino izrečene stranske denarne kazni, ki je po oceni zagovornika glede na to, da prejema minimalne dohodke, v tako kratkem času ne bo zmogel plačati, brez da bi pri tem ogrozil svoje preživljanje in preživljanje svoje družine. Če bo obdolženi moral biti tako dolgo na prestajanju kazni, posledično ne bo mogel plačevati denarne kazni.

5. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni, pri čemer je upoštevalo samo težo kaznivega dejanja ter vlogo obdolženca kot organizatorja in dobavitelja prepovedanih drog, kot tudi njegovo predkaznovanost. Obdolženi je bil namreč predkaznovan tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba, obravnavano kaznivo dejanje pa je obdolženi storil v preizkusni dobi. To pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča takšne okoliščine, ki nikakor ne narekujejo izreka milejše kazni, kot jo je sodišče prve stopnje za očitano kaznivo dejanje v okviru enotne zaporne kazni določilo obdolžencu. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolžencu določilo kazen pet let zapora, je v zadostni meri upoštevalo pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine, priznanje dejanja, časovno odmaknjenost dejanja in dejstvo, da si je obdolženec sedaj uredil življenje v skladu z družbenimi normami in se zaposlil. Zato zagovornik, ki se v pritožbi sklicuje na te okoliščine ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje obdolženemu P.H. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 določilo pravično kazen pet let zapora, pri tem pa je tudi pravilno štelo kot določeno kazen sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in mu nato izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora. Po oceni pritožbenega sodišča je tako izrečena enotna kazen pet let in štiri mesece zapora, kakor tudi določena zaporna kazen pet let zapora, primerna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, saj bo edino z izrečeno enotno zaporno kaznijo dosežen namen kaznovanja pri obdolžencu tako, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Okoliščina, da je obdolženi del kazni že vzorno odslužil, na kar posebej opozarja zagovornik, pa tudi ne narekuje drugačne kazni, kot jo je v obravnavani zadevi obdolžencu izreklo sodišče prve stopnje. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko graja višino izrečene stranske denarne kazni, ko navaja, da če bo obdolženi bil na prestajanju izrečene zaporne kazni ne bo mogel služiti denarja in zato tudi ne bo mogel plačati denarne kazni, saj ne gre za okoliščine, ki bi narekovale izrek nižje denarne kazni, česar ne narekujejo niti materialne, niti družinske razmere obdolženca, kot to zmotno meni zagovornik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu glede na to, da je bilo kaznivo dejanje iz člena 186/III-I KZ-1 storjeno iz koristoljubnosti (drugi odstavek 45. člena KZ-1), pravilno izreklo tudi stransko denarno kazen, pri višini katere je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da se je obdolženi komaj zaposlil, ob tem pa je upoštevalo tudi število dnevnih zneskov, ki ustreza zakonskemu razponu po drugem odstavku 47. člena KZ-1. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolžencu dalo primeren rok dveh let, v katerem mora plačati denarno kazen, če ne jo bo sodišče lahko prisilno izterjalo. V primeru, da se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče lahko izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, v primeru zamude s plačilom posameznega obroka pa bo lahko sodišče odredilo plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev.

6. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98 ZKP).