Jedro

Res je, da se od lastnika nepremičnine, ki mu je znano neskladje med zemljiškoknjižnim stanjem in dejanskim stanjem, pričakuje skrbnost, da prepreči priposestvovanje. Vendar v obravnavanem primeru to ni relevantno, ker je bilo sporno premoženje do vrnitve lastninske pravice D. D. v denacionalizacijskem postopku družbeno premoženje, na katerem priposestvovanje sploh ni mogoče. Krivice, ki so se zgodile z nacionalizacijo, so se popravljale z denacionalizacijo. Krivica je z nacionalizacijo storjena denacionalizacijskemu upravičencu.

F. F. je v tem postopku stranko zastopala kot stečajna upraviteljica in ne kot odvetnica, zato ji odvetniški stroški ne gredo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah V. In VII. spremeni tako, da se ti točki glasita; „ V. Tožeča stranka je dolžna osmo toženi stranki A. A. in deveto toženi stranki B. B. v roku 15 dni povrniti pravdne stroške iz naslova nagrade za postopek povišane za zastopanje več stranki, pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve in 22 % DDV na odvetniške storitve ter izdatke v skupni višini 2.287,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Stroški iz tega naslova za petnajsto toženo stranko C. C. se ne priznajo.“ „VII. Tožena stranka je dolžna osmo toženi stranki A. A. v roku 15 dni povrniti pravdne stroške iz naslova nagrade za narok in 22 % DDV na odvetniško storitev v višini 1.600,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Stroški iz tega naslova za petnajsto toženo stranko C. C. se ne priznajo.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka in prvo ter tretje toženi stranki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka primarno zahteva ugotovitev, da ji kot obdarjenki in na podlagi priposestvovanja pripada lastninska pravica na več nepremičninah (soba s kuhinjo v izmeri 27,21 m2, na podstrešju, številka 9, soba s kuhinjo v izmeri 44,28 m2, na podstrešju, številka 12, soba s kuhinjo v izmeri 28,19 m2, v pritličju, številka 7, soba v pritličju v izmeri 14,25 m2, številka 6, poslovni prostor v izmeri 30,67 m2, vse stoječe v stanovanjski hiši ..., na parceli št. 1100 k.o. X (prej vl. št. 418), kot so navedene v denacionalizacijski odločbi številka 14/02-351-70/92 z dne 1. 4. 1994) in se zato ugotovi, da to premoženje ne spada v zapuščino po pokojnem D. D. ter se dovoli vknjižba lastninske pravice na njeno ime. Podrejeno zahteva, da se ugotovi, da ji na navedenih nepremičninah pripada lastninska pravica na podlagi izvedenih vlaganj in na podlagi upravljanja z nepremičninami in zato to premoženje ne spada v zapuščino po pokojnem D. D., toženci pa so ji dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica tega premoženja. Z drugim podrejenim zahtevkom pa zahteva od tožencev plačilo 119.192,12 EUR iz naslova vlaganj v te nepremičnine.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni, kot oba podrejena tožbena zahtevka in tožeči stranki naložilo, da povrne 1. in 3. toženi stranki 6.504,55 EUR pravdnih stroškov, 8., 9. in 15. toženi stranki 4.421,65 EUR pravdnih stroškov, 8. in 9. toženi stranki še 37,50 EUR pravdnih stroškov, 8. in 15. toženi stranki še 2.277,21 EUR pravdnih stroškov, 16. toženi stranki 3.681,72 EUR pravdnih stroškov in iz naslova pravdnih stroškov po odločbi Bpp 1653/2014, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plača tudi 433,59 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in sodišču druge stopnje predlaga, da na javni glavni obravnavi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev oziroma samo ugodi tožbenemu zahtevku. Posledično naj tožencem naloži plačilo stroškov postopka tožnice.

V obsežni pritožbi tožnica kot bistveno navaja, da je sodba zanjo presenečenje, ker je sodišče prve stopnje predmetni oris življenjskega primera popolnoma prezrlo. Ponavlja, da je bila lastnica predmetnega premoženja njena mati E. E., ki ji je nato to premoženje z darilno pogodbo podarila. Obe sta bili glede lastništva predmetnih nepremičnin v dobri veri. Tožnici je bilo lastništvo tega premoženja priznano tako v postopku pred okrajnim sodiščem, kot z izdajo gradbenega dovoljenja. Poudarja, da premoženje preide na oporočnega dediča na podlagi oporoke, stanje v neurejeni zemljiški knjigi pri tem ne more biti odločilno. Poleg tega je z obsežnimi investicijskimi vlaganji v predmetno nepremičnino nastal nov etažni del objekta – slaščičarna.

Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki jih mora tožnica povrniti 1., 3., 8., 9. in 15. toženim strankam. Trdi, da te stranke stroškov niso priglasile v skladu s sodno prakso, ki narekuje priglasitev opravila in zneska oziroma točke za opravila po odvetniški tarifi, sodišču prve stopnje pa očita, da je tem strankam stroške odmerilo mimo postavljenih zahtevkov oziroma, da 15. toženi stranki stroški sploh ne gredo.

4. Na pritožbo sta odgovorili 1. in 3. toženi stranki in predlagata njeno zavrnitev. Ostale tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP ).

7. V obravnavanem primeru so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje sledeče: - dedku tožeče stranke D. D. je bila z odločbo o denacionalizaciji z dne 1. 4. 1994 (ki je postala pravnomočna 5. 5. 1994) vrnjena lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet tega postopka; - mati tožeče stranke E. E. (hči D. D.) je bila v tem denacionalizacijskem postopku določena za skrbnico za posebni primer, nepremičnine, ki so predmet tega postopka, pa so ji bile izročene v začasno upravljanje; - sklep o dedovanju po pokojnem D. D. O 1533/95 z dne 17. 11. 1961 (s katerim je bila E. E. razglašena za oporočno dedinjo premoženja, ki ni bilo nacionalizirano) premoženja, ki je predmet tega postopka, ne zajema; - E. E. je z darilno pogodbo z dne 20. 5. 1994 nepremičnine, ki so predmet tega postopka, podarila tožnici in je s tem razpolagala z nepremičninami, ki niso bile njene; - E. E. je 18. 5. 2004 podala predlog za razdelitev pozneje najdenega premoženja, ki ga predstavljajo nepremičnine, ki so predmet tega postopka, zapuščinski postopek je še v teku in je prekinjen do rešitve tega pravdnega postopka.

8. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so bistvene za oris predmetnega življenjskega primera. Na te ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi pravilno vezalo pravne posledice. To pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje tako orisa življenjskega primera, kot očita pritožba, ni prezrlo, res pa je, da si tožeča stranka pravne posledice oziroma pravne učinke tega življenjskega primera razlaga na svoj način.

9. V trenutku smrti D. D. je na podlagi oporoke na oporočno dedinjo E. E. prešlo tisto premoženje, ki je bilo v oporoki navedeno in je bilo v trenutku smrti v lasti D. D. in za katerega je bila kot dedinja določena E. E. (in je bilo nato povzeto tudi v sklep o dedovanju). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da premoženje, ki je predmet tega postopka, v sklepu o dedovanju po pokojnem D. D. ni bilo zajeto. Zato je lahko o tem premoženju, ki mu je bilo vrnjeno po smrti, odločeno le v novem zapuščinskem postopku (ki ga je E. E. tudi sprožila). Tudi Zakon o denacionalizaciji glede denacionaliziranega premoženja veleva izpeljavo novega zapuščinskega postopka v primeru, ko je zapuščinski postopek po denacionalizacijskem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki pripade tej osebi po odločbi o denacionalizaciji (74. člen Zakona o denacionalizaciji – ZDen).1 Razmišljanje E. E. (in tudi pritožnice), da bi moralo biti v denacionalizacijskem postopku premoženje, ki je predmet tega postopka, vrnjeno njej, je zmotno. Nacionalizirano premoženje se namreč vrača tistemu, ki mu je bilo nacionalizirano - denacionalizacijskemu upravičencu, v obravnavanem primeru D. D. To je bilo E. E. v denacionalizacijskem postopku tudi pojasnjeno.

Enako velja, če se določeno premoženje, ki je nacionalizirano, kasneje izvzame iz nacionalizacije. Tudi to se v last vrne tistemu, ki mu je bilo nacionalizirano. V letu 1964 so bili z odločbo z dne 16. 3. 1964 v korist (ne v last) E. E. kot dedinje po pokojnem D. D. iz nacionalizacije izvzeti stanovanjski prostori v prvem nadstropju predmetne hiše (razen dveh sobic) in poslovni prostor na dvorišču in kot izhaja iz pritožbe E. E. z dne 24. 11. 1996 so se v zemljiški knjigi ti prostori vpisali na ime pokojnega D. D. Navedeni prostori so bili torej vrnjeni v korist E. E. in v last D. D., kateremu so bili tudi odvzeti. Napačne so zato pritožbene navedbe, da je E. E. že leta 1964 kot lastnica stavbe dobila del stavbe vrnjene s strani organa, ki ji je sicer zaplenil to celotno stavbo; z denacionalizacijo (v letu 1994) pa ji je bila zgolj popravljena krivica, ki ni bila v celoti odpravljena leta 1964, ko ji je bil vrnjen del stavbe. Pritožba zato tudi neutemeljeno trdi, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno vse od nacionalizacije v letu 1961 dalje iz razloga, ker so bile nepremičnine vrnjene E. E. kot njihovi lastnici in je zato nelogično, da bi bil hkrati njihov lastnik tudi D. D., ki je bil takrat že pokojen.

10. Stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica ne more graditi dobre vere glede lastništva predmetnih nepremičnin na postopku, ki je tekel pred okrajnim sodiščem in zaradi izdanega gradbenega dovoljenja, je tudi pravilno in sicer predvsem v povezavi z denacionalizacijsko odločb z dne 1. 4. 1994 in vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo pod Dn 4327/1994. Denacionalizacijska odločba in vpis v zemljiško knjigo namreč tako jasno kažeta na to, da E. E. ni lastnica nepremičnin, ki so predmet tega postopka, da tega postopek pred okrajnim sodiščem, v katerem se lastninska pravica sploh ni ugotavljala in izdano gradbeno dovoljenje, s katerim se podeljuje pravica graditi (in ne lastninska pravica), ne moreta omajati. To je obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbena trditev, da sodba o tem nima razlogov, ne drži. Zapis sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve glede priznavanja aktivne in pasivne legitimacije v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani je jasen in dodatnih obrazložitev ne terja. Pritožbena trditev, da pravica graditi v konkretni zadevi temelji na lastninski pravici, ni izkazana. Predmetno gradbeno dovoljenje je bilo izdano investitorju (ne lastniku) na podlagi listin, ki so v dovoljenju navedene in med njimi ni listine, ki bi izkazovala lastninsko pravico2. Zato je tudi pritožbena trditev, da s tem nima nobene povezave ugotovitev sodišča prve stopnje, da upravičenje za gradnjo ne izhaja vedno iz lastninske pravice, neutemeljena.

11. Dobre vere v obravnavanem primeru tožnica in pred njo njena mati ne moreta graditi na navedenih listinah, ne izkazovati z gospodarjenjem in tudi ne z razpolaganjem s temi nepremičninami. ZDen celo prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (88. člen ZDen), kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjata 1. in 3. toženi stranki. Drži, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. V obravnavanem primeru o tem ne moremo govoriti. Ne tožnica, ne njena mati nista mogli biti o tem prepričani, predvsem nista mogli biti o tem prepričani, če bi s povprečno skrbnostjo razmislili o vseh okoliščinah. Na podlagi nobene od predloženih listin namreč nista mogli sklepati, da je stvar od E. E. Nestrinjanje E. E. z odločbami (o izvzetju določenih prostorov v hiši iz nacionalizacije in o denacionalizaciji) in na njih temelječih vpisih v zemljiško knjigo, ne more kazati na njeno dobro vero. Še več, te listine bi morale pri njej vzbuditi resen dvom v lastništvo, prav tako neuspešna opozorila, da je ona lastnica oziroma, da se mora premoženje vrniti njej in prav tako njene neuspešne pritožbe zoper odločbe (izdane v postopku nacionalizacije in denacionalizacije).

12. Res je, da se od lastnika nepremičnine, ki mu je znano neskladje med zemljiškoknjižnim stanjem in dejanskim stanjem, pričakuje skrbnost, da prepreči priposestvovanje. Vendar v obravnavanem primeru to ni relevantno, ker je bilo sporno premoženje do vrnitve lastninske pravice D. D. v denacionalizacijskem postopku družbeno premoženje, na katerem priposestvovanje sploh ni mogoče. Od vrnitve dalje, ko je bilo popolnoma jasno, da je bila lastninska pravica vrnjena D. D., E. E. pa premoženje izročeno v upravljanje do zapuščinskega postopka, pa priposestvovalna doba, zaradi izostanka dobre vere E. E. in tožnice, ki ji je bila vsebina denacionalizacijske odločbe znana, ni mogla teči. 13. Pritožnica tudi ne more uspešno izpodbiti odločitve sodišče prve stopnje z navedbami o popravi krivic. Krivice, ki so se zgodile z nacionalizacijo so se popravljale z denacionalizacijo. Krivica je z nacionalizacijo storjena denacionalizacijskemu upravičencu. Denacionalizacijski upravičenec je pokojni D. D. in ne, kot se zavzema pritožba, E. E. Ona je bila le tista, ki se je v ustreznih postopkih zavzemala, da se krivica D. D. popravi in glede tega je ravnala vestno in skrbno in se za vrnitev odvzetega premoženja tudi uspešno borila.

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina mati (in posledično tožnica) ni imela utemeljenega razloga in upravičenja oziroma opravičila za prepričanje, da gre pri nepremičninah, ki so predmet te pravde, za njeno lastno premoženje, je pravilen. In glede na obrazloženo tudi ni protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica toliko stvarno pravnih upravičenj kot jih ima kot dedinja in uveljavljanje lastninske pravice na podlagi dedovanja (E. E. po D. D.) ne pride v poštev.

15. Res je, da lahko v primeru adaptacije mansarde nastane nova stvar, vendar v obravnavanem primeru nova stvar ni nastala. Naloga sodnega izvedenca, ki ga sodišče imenuje v postopku je, da odgovori na strokovna vprašanja, za katera sodišče nima ustreznega znanja. V obravnavni zadevi je bilo to vprašanje, ali so bila vlaganja tožnice po obsegu in naravi takšna, da so pomenila izdelavo novo stvari (in ne pravnomočno gradbeno dovoljenje ali dobra vera). Glede na jasen in prepričljiv odgovor izvedenke, da predmetna vlaganja (izvedena v pritličju, na podstrešju se ne zatrjujejo), ne pomenijo izgradnjo nove stvari, je sodišče prve stopnje naredilo pravilen materialno pravni zaključek in ga tudi ustrezno obrazložilo, da na podlagi vlaganj v pritičju tožnica ni pridobila lastninske pravice na tej nepremičnini. Drži, da bi se toženci lahko uprli adaptaciji. Če se niso, so nase prevzeli morebitne negativne posledice, ki pa jih glede lastninske pravice, kot ugotovljeno, ni.

16. Res je, da je tožnica imela soglasje matere za vlaganja, kot navaja pritožba. Ni pa jasno kako lahko to soglasje, ob izostanku soglasja ostalih dedičev, vpliva na izplačilo vlaganj. Sodišče prve stopnje je zahtevek za izplačilo vlaganj tožnica v sporne prostore utemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženci z zatrjevanimi vlaganji niso obogateni. Razlog za to je v tem, da spornih prostorov nimajo v posesti, česar pritožba tudi ne zanika. Tožnica od njih zato neutemeljeno terja izplačilo vlaganj in zato je treba zahtevek v tem delu zavrniti in ne zavreči, kot napačno meni pritožba.

17. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno pritožuje zoper odmero stroškov 1. in 3. toženim strankam, ker sta stranki z navedbo, da uveljavljata „zvišanje za dodatno stranko (tar. št. 1200) + 30“, to postavko povsem zadostno opredelili, stroški pa so odmerjeni na podlagi količnika 1,3 in ne 1,6 kot trdi pritožba. Res pa je, da je pri samem izračunu prišlo do napake, vendar v škodo 1. in 3. toženih strank. Sodišče bi jima moralo, tako kot v odgovoru na pritožbo navajata ti stranki, iz naslova nagrade za narok priznati 3.205, 93 EUR, kolikor je 2.466,10 EUR x 1,3 in ne 3.035,20 EUR kolikor jima je priznalo sodišče prve stopnje.

18. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka 15. toženi stranki, ki je v osebnem stečaju in jo je v postopku zastopala stečajna upraviteljica F. F. (ki je sicer tudi odvetnica). Stranka namreč zahtevka za povrnitev stroškov ni postavila. Tudi vlog odvetnika in stečajnega upravitelja, kot pravilno opozarja pritožba, se ne sme mešati. F. F. je v tem postopku stranko zastopala kot stečajna upraviteljica in ne kot odvetnica in ji zato odvetniški stroški ne gredo. Ker torej ni zastopala stranke kot odvetnica, pa odvetnik G. G. tudi ni mogel biti substitut odvetnice. Sodišče druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da stroškov postopka 15. toženi stranki ni priznalo.

19. Delno je utemeljena tudi pritožba, ki se nanaša na odmero stroškov postopka 8. in 9. toženi stranki. Res je, da ti stranki zahtevka za povišanje za zastopanje več strank nista postavili. Stranki, ki sta zastopani po istem odvetniku, sta priglasili vsaka svoje stroške postopka. V takem primeru pa sodišče prve stopnje strankama utemeljeno ni priznalo vsaki svojih stroškov, temveč je stroške odmerilo po načinu, ki je določen za primer zastopanja več strank, kar je v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)3. S tem postavljenega zahtevka ni prekoračilo in tudi ni odločilo mimo zahtevka, saj je odvetnik priglasil stroške za dve stranki, kar mu ne gre, gre mu le povečanje za zastopanje več strank.

Nagrada za narok 8. in 9. toženi stranki tako znaša priglašenih 1.420,90 EUR (tar št. 3100 ZOdvT ) povečanih za 30 % (tar št. 1200 ZOdvT) kar je 1,847,17 EUR. Skupaj z 20,00 EUR pavšala za pošto in telefonske stroške (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDVjem na odvetniško storitev in izdatke (tar. št. 6007 ZOdvT) torej 2.287,94 EUR.

Za narok pa 8. toženi stranki pripada priglašenih 1.311,60 EUR in 22 % DDV na to odvetniško storitev kar je 1.600,15 EUR.

Sodišče druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje glede plačilo stroškov postopka, ki jih mora tožnica plačati 8. in 9. toženima strankama spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

20. Glede na to, da je pritožba delno utemeljena, kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu delno spremenilo (drugi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem delu pa izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela le v manjšem delu zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako 1. in 3. toženi stranki, ker njun odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k lažji reštvi zadeve.

1 Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 29/95 - ZPDF, 74/95 - ZZDZVP, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 87/97 - ZZZIND-A, 13/98 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 60/99 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/04 - ZDoh-1, 18/05 - odl. US 2 Zato tudi zapis v izpodbijani sodbi; „da to pojasni zakaj je dobila gradbeno dovoljenje“. 3 Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009