Jedro

Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe.

Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela 18. 12. 2015, ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 27. 1. 2016 nezakonita in se razveljavita (točka 1 izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi ni prenehalo 10. 2. 2016 temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izvirajo (točka 2 izreka), da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v 8 dneh (točka 3 izreka), da ga je dolžna v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, mu za ta čas obračunati mesečne plače v bruto zneskih po 2.012,37 EUR, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od zneska plače preteklega meseca (točka 4 izreka). Višji zahtevek iz naslova reparacije, obračuna in izplačila plač nad bruto zneskom 2.012,37 EUR je zavrnilo (točka 5 izreka), toženi stranki pa je tudi naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 684,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka 6 izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper zavrnilni del, za izpodbijanje katerega nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik na pobudo sodnice spremenil tožbo, čemur je tožena stranka takoj ugovarjala. Prav tako je ugovarjala prekluzijo, saj je rok za vložitev tožbe v razširjenem delu že potekel. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predlagalo tožniku spremembo tožbe in ga usmerjalo, kako jo naj spremeni, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka na podlagi 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se je postavilo v vlogo tožnikovega pooblaščenca. Toženi stranki ni bila dana možnost, da se o spremembi tožbe izjavi, saj je sodišče prve stopnje glavno obravnavo takoj zaključilo. S tem ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in ustavna pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave RS. S pozivom tožniku, da naj spremeni tožbo, je sodišče prve stopnje tudi preseglo svoje pristojnosti po 285. členu ZPP, še posebej, ker tožnika zastopa odvetnik kot pravni strokovnjak. Tožnik v smislu 42. člena ZDSS-1 ni izrecno navedel niti odločbe prve stopnje, ki jo izpodbija. Navedel je le, da izpodbija odpoved, ki jo je prejel 18. 12. 2015, zahtevka, s katerim pa izpodbija sklep organa druge stopnje, pa ni postavil pravočasno. Ker tožnik ni predložil dokončnih odločb, ki jih izpodbija, bi ga moralo sodišče k temu pozvati, pa tega ni storilo, s tem pa je kršilo pravila postopka po 8. točki 1. odstavka 399. člena ZPP (verjetno: 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o denarnem zahtevku izrecno oprlo na plačilne liste, ki jih je po prvem naroku za glavno obravnavo v spis vložila tožena stranka in o zahtevku odločilo brez ustrezne trditvene in dokazne podlage tožnika. Dokazni predlog po predložitvi plačilnih list je sodišče prve stopnje zavrnilo, zato jih ne bi smelo uporabiti. Odločilo je pristransko, brez pravne podlage in bi moralo tožnikov zahtevek zavrniti. S tem je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 1. in 8. točki 399. člena ZPP (verjetno: 1. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo župana tožene stranke, delno pa je zaslišalo tožnika, je prav tako storilo kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 399. člena ZPP (verjetno: 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavzelo stališče, da potni nalogi, ki so sestavni del izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso priloženi k izredni odpovedi. Tožnik jih je namreč priložil tožbi. Sodišče je tudi sledilo tožnikovemu sprenevedanju, da potnih nalogov ni prejel in mu ni jasno, kaj se mu očita. Da jih je prejel, izhaja iz tožnikovega pisnega zagovora, v katerem pa tožnik obširno obrazlaga svoje službene poti, ki pa mu jih tožena stranka sploh ni očitala. Očitek sodišča prve stopnje, da je bil tridnevni rok za podajo zagovora prekratek, ni utemeljen in predstavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje po 340. členu ZPP in tudi bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki 1. odstavka 399. člena ZPP (verjetno: 8. točki 2. odstavka ZPP). Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dovolj določna. Že samo sodišče je ugotovilo, da je v izredni odpovedi določen časovni okvir od 21. 8. 2014 do 21. 10. 2015. Prav tako je določen krajevni okvir, saj se tožniku očita, da ni imel odrejene vožnje z razporedom dela ali z ustreznim potnim nalogom od kraja opravljanega dela v A. do svojega začasnega prebivališča na B. (pravilno: C.) 30 v D. in nazaj. To velja za vseh 87 potnih nalogov, ki jih je predložil tožnik. Če bi sodišče zaslišalo predlagane predstavnike tožene stranke, bi ti ob vpogledu v potne naloge to lahko dodatno pojasnili, prav tako pa bi svoje lahko povedal tudi tožnik. Nadalje navaja, da je vse to v vlogah tožene stranke že navedeno, v te pa se sodišče prve stopnje očitno ni poglobilo. Prav tako ne drži, da tožena stranka ni dokazala, da je že v vabilu na zagovor podala določno obdolžitev glede očitanih kršitev, saj je bil z vabilom tožniku vročen seznam očitanih voženj, na zagovoru pa tudi vsi potni nalogi. V celoti pa je za toženo stranko sporna tudi odločitev o višini denarnega zahtevka, saj trditve tožnika sploh niso bile podane. Zaradi navedenega meni, da odločitev sodišča ni utemeljena, zato jo je potrebno v celoti razveljaviti vključno s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožene stranke, ker so neutemeljene in zavajajoče ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa) sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba poleg bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, uveljavlja tudi bistvene kršitve po 1. in 8. točki 1. odstavka 399. člena ZPP. Ker 399. člen ZPP govori o naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka, je verjetno tožena stranka v pritožbi uveljavljala kršitvi po 1. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Pritožba tega sicer ne zatrjuje, a je pritožbeno sodišče pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da ta kršitev ni podana.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče postavilo v vlogo tožnikovega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v okviru materialno procesnega vodstva, ki sodišču nalaga dolžnost, da se sporni predmet vsestransko razišče in da se postopek ne zavlačuje, tožnika le opozorilo na pomanjkljivost v tožbenem zahtevku. Po tem, ko je tožnik tožbeni zahtevek popravil, je tožena stranka ugovarjala procesno kršitev zaradi spremembe in razširitve tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tožbe ni spremenila. Po 3. odstavku 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka dopolni ali popravi posamezne navedbe. Tako je tožnik postavljeni denarni zahtevek specificiral po višini, postavljeni tožbeni zahtevek, s katerim izpodbija izdano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je dopolnil še s tem, da izpodbija tudi sklep komisije za pritožbe, s katerim je sklep, s katerim mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, postal dokončen. Tožnik je ravnal skladno z določbama 3. odstavka 24. člena in 1. odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ker je zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2015 vložil pritožbo in ker je sodno varstvo pred delovnim sodiščem dovoljeno pod pogojem, da je izkoristil možnost pritožbe (5. odstavek 24. člena ZJU), je lahko v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe z dne 27. 1. 2016 (vročen mu je bil 10. 2. 2016) vložil tožbo skladno z določbo 2. odstavka 25. člena ZJU.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve sodbe. Niti določba 5. odstavka 24. člena ZJU, prav tako pa tudi ne določba 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Tako zadostuje že tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi z dne 18. 12. 2015, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe z dne 27. 1. 2016. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožbenega zahtevka, s katerim izpodbija sklep drugostopenjskega organa, tožnik ni vložil pravočasno.

11. Iz postavljenega tožbenega zahtevka določno izhaja, katera sklepa tožnik izpodbija in sicer sklepa, s katerima mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je oba sklepa v spis vložila tožena stranka (B3 in B15), tudi zanjo ni sporno, katera sklepa tožnik izpodbija. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožnika pozvati, da še on predloži oba sklepa, ki sta že v spisu.

12. Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo (l. št. 49-51) ne izhaja, da se tožena stranka o višini denarnega dela tožbenega zahtevka ne bi imela možnosti izjasniti. Iz zapisnika je razvidno, da je tožena stranka zahtevku za izplačilo plač ugovarjala po višini in sicer zato, ker ni z ničemer izkazan. Tako sodišče prve stopnje očitane kršitve kontradiktornosti in ustavne pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS ni storilo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče s tem, ko je uporabilo plačilne liste za obdobje od avgusta 2014 do decembra 2015, izvedbo tega dokaza pa je zavrnilo, ravnalo pristransko in brez pravne podlage ter s tem storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na listine, ki jih je predložila tožena stranka. Z njimi je bila zagotovo seznanjena in se je o njih lahko izjavila, zato se neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do izjave.

14. Tudi s tem, ko ni zaslišalo župana tožene stranke, zaslišalo pa je tožnika, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zaslišanja župana ni predlagala, zato ji sodišče tudi v tem primeru ni kršilo pravice do izjave.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi "predstavniki tožene stranke", če bi jih sodišče prve stopnje zaslišalo, lahko ob vpogledu v potne naloge dali dodatna pojasnila, pa pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izpovedbami prič.

16. Na podlagi preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, iz ugotovitev v točkah od 6 do 13 te obrazložitve pa izhaja, da tudi ni storilo nobene kršitve pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni izpeljala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, na katere napotuje 154. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, 56/2002 in naslednji).

18. Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Tožniku očitanih kršitev tožena stranka prav tako ni niti časovno, pa tudi ne krajevno in vsebinsko opredelila.

19. Tožena stranka pa je tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročila potne naloge, vendar tudi iz teh potnih nalogov, ki se nahajajo v prilogah pod A1 ne izhaja, za katere poti in na katere dneve tožniku očita kršitev, saj to tudi na potnih nalogih ni označeno. Na podlagi navedenega je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni podala dovolj določne obdolžitve glede očitanih mu kršitev, pravilen.

20. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tridnevni rok, ki ga je tožniku za pripravo zagovora odredila tožena stranka prekratek, saj naj bi mu očitala kar 94 kršitev, vendar pa, ker tožnik ni prosil za podaljšanje roka, tega ni mogoče šteti kot kršitev 2. odstavka 85. člena ZDR-1. 21. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, obrazloženo v točki 10, da tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tako tožnikovemu reintegracijskemu kot tudi reparacijskemu zahtevku. V zvezi z odločitvijo o denarnem zahtevku pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je sodišče prve stopnje dosodilo v pravilni višini, glede na podatke v spisu, prav tako pa mu je tudi pravilno dosodilo zakonske zamudne obresti.

22. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

23. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).