Jedro

Sodišče ni vezano na v 162. členu DZ primeroma naštete začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prve nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe z dne 12. 5. 2021, s katerim je ta predlagala dodatne stike z mld. A. v trajanju dva tedna v juliju in dva tedna v avgustu.

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Prva nasprotna udeleženka izpodbija sklep v celoti in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prva nasprotna udeleženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu prve nasprotne udeleženke z dne 12. 5. 2021 v zvezi s strnjenimi stiki v juliju in avgustu ter predlagatelju naloži v plačilo stroške postopka prve nasprotne udeleženke, podredno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne nazaj v obravnavo sodišču prve stopnje.

3. Prva nasprotna udeleženka navaja, da sodišče mora in lahko izda vsako začasno odredbo v korist otroka. Otrok ne rabi biti fizično ogrožen, sodišče prve stopnje bi moralo zasledovati otrokovo korist. V predmetnem postopku je ne, saj se stik med otrokom in materjo izgublja, prihaja do odtujenosti. Nejasno je razlogovanje sodišča, da (ne)preživljanje stikov med počitnicami praviloma ne predstavlja ogroženosti otroka. Sodišče prve stopnje razlaga, da je sledilo mnenju Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), pri čemer se ne da razbrati, na katero od poročil CSD se navedeno razlogovanje nanaša. Odločitve sodišča se ne da preizkusiti. Poleg navedenega, se je sodišče, namesto, da bi se ukvarjalo s tem, ali je mld. A. v korist, da preživi z materjo del počitnic, ukvarjalo s tem, ali je ogrožena. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo s pomeni stikov. Prva nasprotna udeleženka meni, da je mld. A. ogrožena že zaradi trajanja postopka in posledične izgube stika z materjo. Sodišče prve stopnje je zanemarilo mnenje CSD in odločilo v škodo otroka.

4. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo prve nasprotne udeleženke in predlagal njeno zavrnitev.

_**Presoja utemeljenosti pritožbe**_

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je v tej zadevi pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu IV Cp 1596/2021 z dne 18. 10. 2021, je postopek, v katerem se izdaja začasna odredba, zlasti v primeru začasnih odredb za varstvo koristi otrok, usmerjen v to, da se doseže hitra vmesna sodna odločitev, s katero se zavaruje ogroženega otroka, če je ogroženost verjetno izkazana. V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče torej odloča na podlagi nižjega dokaznega standarda (verjetnosti) kot v siceršnjem rednem postopku.

7. Drži pritožbena navedba, da sodišče ni vezano na v 162. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) primeroma naštete začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi izhajalo iz pravilne pravne podlage, torej 161. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki določa, da sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. V skladu z drugim odstavkom 157. člena DZ se šteje, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ).

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je začasna odredba izjemno sredstvo, katerega izdaja je utemeljena le v primeru, če sodišče (s stopnjo verjetnosti) ugotovi, da bi sicer otroku nastala nepopravljiva škoda; da torej odločitev o takem sredstvu zavarovanja lahko legitimira le akutno ogrožena otrokova korist. 9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitve o za odločitev pravno pomembnih dejstvih oprlo predvsem na poročila in mnenja CSD, kot strokovnega organa. V odločbi jih je tudi ustrezno povzelo in se do njih opredelilo. Očitki o tem, da se odločbe ne da preizkusiti, tako ne držijo.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prva nasprotna udeleženka ni uspela izkazati ogroženosti otroka, zaradi katere bi bilo nujno odločiti o predlaganih stikih v obsegu dvakrat po dva tedna med počitnicami. Pri tem je bistveno, da iz mnenja CSD z dne 24.06.2021 med drugim izhaja, da nasprotna udeleženka potreb mld. A. ne ocenjuje realno in se nanje ne odziva vedno. Odsotnost odziva na hčerkine potrebe po varnosti in mamini prisotnosti nasprotna udeleženka vedno racionalizira z objektivnimi okoliščinami (zamudi na avtobus, nima lastnega prevoza, ni imela impulzov na telefonu, nujno je morala od doma). Iz navedenega mnenja CSD izhaja, da je sodelovanje socialne mreže pri izvedbi stikov med nasprotno udeleženko in mld. A. še vedno potrebno. Z vsem navedenim so skladne tudi trditve druge nasprotne udeleženke, podane v pripravljalni vlogi z dne 15. 7. 2021. Ugotovitev mnenja CSD ne spreminjajo kasnejša poročila o izvedbi posameznih nadzorovanih stikov, iz katerih izhaja, da je odnos med mld. A. in nasprotno udeleženko medsebojno naklonjen, sproščen in ljubeč. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da ima nasprotna udeleženka opisano interakcijo z mld. A., tudi temu pritrjujejo navedbe v pripravljalni vlogi druge nasprotne udeleženke. Vendar pa je šlo v primeru nadzorovanih stikov za druženje v času ene ure, kjer niso mogle priti do izraza siceršnje pomanjkljivosti nasprotne udeleženke glede zmožnosti samostojne skrbi za mld. A., kot izhajajo iz poročila CSD. Narava kratkotrajnih stikov, ki je lahko usmerjena le v ljubeče in sproščeno druženje, je namreč drugačna od več tedenske vsakodnevne skrbi za otroka, ki zahteva dobro (samo) organizacijo in ustrezno skrbnost, ki mora biti stalna. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da po zadnji sodni poravnavi, ki so jo sklenili udeleženci postopka, stiki vsak drugi konec tedna še vedno potekajo s pomočjo socialne mreže (na domu druge nasprotne udeleženke, ki je mama prve nasprotne udeleženke in babica mld. A.), iz česar je moč sklepati, da se tudi prva nasprotna udeleženka zaveda svojih pomanjkljivosti glede zmožnosti samostojne skrbi za mld. A., saj bi se sicer dogovorila drugače. 11. Iz dosedanjega postopka (zlasti strokovnih mnenj CSD) torej s stopnjo verjetnosti izhaja, da nasprotna udeleženka pri izvajanju stikov potrebuje pomoč socialne mreže. Prva nasprotna udeleženka je z začasno odredbo predlagala samostojne stike med poletnimi počitnicami v obsegu dvakrat po dva tedna, ko te pomoči ne bi imela, s čemer bi lahko bila ogrožena korist mld. A.. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana ogroženost mld. A., zaradi česar bi bilo treba izdati predlagano začasno odredbo, je tako pravilen. Z drugimi besedami, če bi sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, bi, glede na podatke v spisu, mld. A. lahko bila ogrožena, saj je verjetno izkazano, da prva nasprotna udeleženka ni sposobna ustrezne samostojne skrbi za mld. A., zlasti ne v daljšem, strnjenem obdobju.

12. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.