Jedro

Določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave. Prekinitev predhodnega stečajnega postopka je glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave mogoča le v primeru, da je dolžnik v času za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu. V postopku poenostavljene prisilne poravnave so namreč interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave. Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek. Samo zato, ker naj bi bil upnik ločitveni upnik, mu torej ni mogoče odreči pravnega interesa za stečajni postopek nad dolžnikom, prav tako mu take možnosti zakon ne odreka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 222/2015. Svojo odločitev je utemeljilo z nujnostjo uporabe določbe 152. člena ZFPPIPP, ki določa prekinitev v primeru uvedbe postopka (redne) prisilne poravnave, pri čemer naj bi do prekinitve odločanja o upnikovem predlogu prišlo že zaradi vloženega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo.

Zoper navedeni sklep se je upnik – predlagatelj stečajnega postopka – pravočasno pritožil. Navaja, da je predlog vložil že 20. 3. 2014, dolžnik je ugovor na predlog vložil 5. 5. 2014. Terjatev izvira iz leta 2011. Po neuspešnih dogovorih (sklenjenega dogovora dolžnik ni izpolnil) je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko finančne stroke, ki je ugotovila, da obstajajo stečajni razlogi. Medtem je bil dolžnikov račun blokiran zaradi izvršbe davčne uprave. Po dopolnitvi izvedenskega mnenja je bil za 14. 1. 2015 razpisan narok, ki je bil istega dne tik pred narokom preklican, saj je dan pred tem dolžnik predlagal izvedbo poenostavljene prisilne poravnave. Iz navedb v dolžnikovem predlogu pa izhaja, da bi moral biti izveden stečajni postopek. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na sklep Cst 109/2013. Dolžnik pa ni predlagal odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je imel že vrsto let možnost, da bi izvedel potrebne ukrepe prestrukturiranja.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo vložil, ker bi bili upniki tako bolje poplačani kot v stečajnem postopku. Upnik je ločitveni upnik, zato poenostavljena prisilna poravnava na njegov položaj ne vpliva. Glede na odločbo v sklepu Cst 116/2014 in Cst 96/2014 je izraženo stališče, da je treba smiselno uporabiti 152. člen ZFPPIPP, pri čemer je treba preveriti morebitno zlorabo tega instituta. Dolžnik ne želi zlorabiti instituta poenostavljene prisilne poravnave, saj ni izvedel večkratnih statusnih preoblikovanj, v zadevi pa je bil doslej tudi izveden zgolj en narok. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku dalo možnost izvedbe prestrukturiranja. Dolgega trajanja predhodnega stečajnega postopka ni mogoče pripisati zgolj dolžniku, pri čemer je pogajanja vodil z resnim namenom. O spornem vprašanju insolventnosti je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko. Zaključek o insolventnosti tudi ni možen, ker upnikova terjatev ni navadna terjatev, temveč je upnik upravičen le do poplačila iz zastavljenih nepremičnin. Zato je dolžnik tudi začel razmišljati o prestrukturiranju, razdolževanje pa uspešno izvaja, pri čemer ima tudi težave zaradi dveh poplav. V primeru stečaja navadni upniki sploh ne bodo poplačani, to je možno le z uspešno izvedbo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni potrebna, saj prekinitev določa že 152. člen ZFPPIPP. Pri tem je trajanje prekinitve določljivo, kar zadosti tudi načelu hitrosti postopka. Upnik s stečajem ne bi ničesar pridobil. Pritožba je utemeljena.

Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 109/2013 v obravnavani zadevi ni primerno, saj se z za obravnavano zadevo pomembnimi vprašanji sploh ne ukvarja, pri čemer je bil izdan v času, ko ZFPPIPP sploh še ni urejal poenostavljene prisilne poravnave, kar pomeni, da pravno pomembnih odgovorov niti ne more vsebovati. Vsekakor v tem sklepu ni najti razlogov glede 221.b člena ZFPPIPP, saj niti v času odločanja višjega sodišča (24. 4. 2013) ZFPPIPP tega določila ni vseboval. Kolizija postopka (redne) prisilne poravnave in stečajnega postopka pa je v ZFPPIPP urejena, tako da tu niti ni pravne praznine.

Prav tako ni primerno sklicevanje dolžnika na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 116/2014 in Cst 96/2014. Pri tem je pomembno, da reševanje vprašanja te kolizije niti ni bilo pomembno za odločitev o pritožbi (primerjaj 25. točko obrazložitve tega sklepa), poleg tega pa je stališče iz tega sklepa že preseženo. O enakem vprašanju je bilo namreč odločeno v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani Cst 187/2014 in Cst 248/2014, pri čemer je v obeh zadevah dolžnik v roku za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka predlagal odložitev odločanja o tem predlogu. Iz obeh sklepov jasno izhaja, da določila 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave. Še podrobneje so ta vprašanja obdelana v članku dr. Nine Plavšak Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom (objavljen v Pravni praksi št. 21/2014 z dne 29. 5. 2014).

V obravnavani zadevi je upnik predlog za začetek stečajnega postopka vložil 20. 3. 2014, ugovor na ta predlog pa je dolžnik vložil 6. 5. 2014. V ugovoru ni predlagal odložitve odločanja o upnikovem predlogu. Dobrih devet mesecev po vložitvi ugovora je dolžnik 12. 1. 2015 vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Prekinitev predhodnega stečajnega postopka (to je čas od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka – uvedbe stečajnega postopka – do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka – primerjaj 49. člen ZFPPIPP) je glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave mogoča le v primeru, da je dolžnik v času za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu v smislu 236. člena ZFPPIPP. V postopku poenostavljene prisilne poravnave so namreč interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave, saj upniki nimajo možnosti vložiti ugovora proti vodenju prisilne poravnave, prav tako se terjatve ne prijavljajo, upniški odbor se ne oblikuje, upravitelja se ne postavi, poleg tega pa poročila o dolžnikovem finančnem položaju in poslovanju ne pregleda revizor in tudi ni potrebno, da bi načrt finančnega prestrukturiranja pregledal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja (po 221.b členu ZFPPIPP se ne uporabljajo oddelki 3.4, 3.5 in 3.6 ter 3. odstavek 142. člena in 146. člen ZFPPIPP). Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka iz 236. do 238. člena ZFPPIPP, nikakor pa ne uporaba 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP, kar pa pomeni, da je odložitev odločanja o upnikovem predlogu in prekinitev predhodnega stečajnega postopka mogoča le, če je bil vložen predlog za odložitev odločanja v roku za ugovor proti upnikovemu predlogu, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek.

Dolžnik je predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave vložil več kot devet mesecev po poteku tega roka, kar pomeni, da predhodnega stečajnega postopka zaradi tega predloga ni dopustno prekiniti. Na trditev, da je dolžnik šele po prejemu izvedenskega mnenja začel razmišljati o prestrukturiranju, višje sodišče odgovarja, da je ta čas potekel že davno pred tem – dolžnik mora namreč takoj po nastopu insolventnosti začeti z ukrepanjem (primerjaj 2. odstavek 28. člena, 30., 31., 32., 33., 34. in 35. člen, 1. odstavek 39. člena ZFPPIPP), nikakor pa šele takrat, ko ugotovi, da obstoju podjetja slabo kaže glede na izvedensko mnenje o insolventnosti, izdelano v predhodnem stečajnem postopku.

Uporaba 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP tako za primer poenostavljene prisilne poravnave ni primerna, razen v zvezi s pravili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Višje sodišče tudi dopušča možnost, da bi bila potrjena poenostavljena prisilna poravnava za navadne upnike bolj ugodna od stečajnega postopka, vendar pa je čas za to tehtanje že davno minil. Pri tem pa zakon ne odreja upniku, kakšno pot do poplačila svojih terjatev mora uporabiti, temveč mu pušča izbiro, ali se bo odločil za izvršbo, stečajni postopek ali kak drug postopek. To velja tudi za upnike zavarovanih terjatev, torej za ločitvene upnike. Samo zato, ker naj bi bil upnik ločitveni upnik, mu torej ni mogoče odreči pravnega interesa za stečajni postopek nad dolžnikom, prav tako mu take možnosti zakon ne odreka.

Izpodbijani sklep je tako napačen, določila 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP ni mogoče niti smiselno uporabiti, zato je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato bo moralo sodišče prve stopnje nadaljevati z odločanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.