Jedro

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi zavod sploh kakorkoli ukrepal v smislu določbe 13. člena Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov v smeri preprečitve vnaprej napovedanega napada (če se izvzame ponudba premestitve tožnika, ki iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov ni relevantna), je pravilen zaključek o protipravnosti opustitve na njegovi strani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Potem, ko je ugotovilo: - da je tožnika, ko je bil na prestajanju zaporne kazni v Zavodu ... med gledanjem televizije v skupnih prostorih 9. 10. 2003 telesno napadel in poškodoval sozapornik J. K.; - da je J. K., sicer poznan kot težavna oseba, ki je že prej fizično obračunavala z drugimi zaporniki, tožniku z napadom najprej grozil, o čemer je tožnik vodjo III. bloka Zavoda M. Š. obvestil 5. 10. 2003; - da zavod J. K., nevarnega ostalim obsojencem, ni odstranil iz bivalnega prostora in ga namestil v poseben prostor, pač pa je tožniku ponudil premestitev v drug bivalni prostor na istem oddelku, kar je ta na podlagi ocene, da bi bil zaradi premestitve v očeh K. »cinkar« in s tem le še bolj ogrožen, zavrnili, je sodišče prve stopnje presodilo, da zavod, ker J. K. ni skladno z določbo 22. člena Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov premestil iz bivalnega prostora v poseben prostor, ni storil vsega, kar je bil za zagotovitev varnosti zapornikov dolžan storiti, zato je, skupaj z zavarovalnico, pri kateri je imel zavarovano odgovornost za škodo, izvirajočo iz svoje dejavnosti, odgovoren za tožnikovo škodo. Vzročno zvezo med tožnikovo odklonitvijo preselitve v drug bivalni prostor in škodo je zanikalo, ker je bil tožnik poškodovan v skupnih prostorih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženih strank zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijo izpodbija prva tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je omejitev svobode obsojencev dopustna samo v okviru določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, v nasprotnem primeru gre za protipravno omejitev osebne svobode in s tem za kršitev določb 19. in 21. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). In prav takšna situacija je po prepričanju prve tožene stranke podana v konkretnem primeru, saj v ZIKS-1 in v Pravilniku o izvrševanju kazni zapora ni bilo podlage za premestitev J. K. v poseben prostor. Sodišči prve in nato še druge stopnje sta materialno pravo uporabili zmotno, ker se nista oprli na določbe ZIKS-1 in Pravilnika o izvrševanju kazni zapora.

Vztraja tudi, da je tožnik najmanj soprispeval k nastanku škode: ker ni pristal na premestitev v drug bivalni prostor in je ostal v istem bivalnem prostoru, v katerem je bil tudi K., s tem pa v nenehnem stiku z njim, so se možnosti za medsebojni konflikt nedvomno povečale. Če bi pristal na premestitev, bi se možnost škodnega dogodka najmanj močno zmanjšala.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo o opustitvi dolžnostnega ravnanja Zavoda ... kot organa v sestavi prve tožene stranke je neutemeljen.

7. Kazenske sankcije ter drugi ukrepi, ki jih je izreklo sodišče v kazenskem postopku ter kazni, varstveni in vzgojni ukrepi, izrečeni v postopku o prekršku ali v kakšnem drugem postopku, se, če ni z zakonom drugače določeno, izvršujejo skladno z določbami ZIKS-1. Izvrševanje kazni zapora podrobneje ureja Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (prvi odstavek 1. člena cit. pravilnika), izvrševanje nalog in način izvajanja pooblastil in drugih ukrepov paznikov v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, določenih v ZIKS-1, pa Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov (prvi člen navedenega podzakonskega akta). Po določbi 13. člena Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov pazniki skrbijo za varnost zaprtih obsojencev tako, da jih nadzirajo in varujejo v bivalnih in drugih prostorih, pri delu in bivanju na prostem, v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih; pri tem morajo preprečevati pobege, napade, spore in spopade med obsojenci, samomore, samopoškodbe, povzročanje materialne škode, priprave in poskuse storitve kaznivih dejanj v zavodu in zunaj njega in druge nedovoljene aktivnosti. V konkretnem primeru napad na tožnika ni bil preprečen, čeprav je tožnik o grožnjah, ki jih je bil deležen s strani kasnejšega napadalca J. K. obvestil vodjo III. bloka že nekaj dni pred napadom in čeprav je predhodno obnašanje K. (fizični napadi) nedvomno terjalo primerno ukrepanje, na primer intenzivnejša nadzor K. in varovanje tožnika po prejemu obvestila o tožniku namenjenih grožnjah, po potrebi pa tudi strožji ukrepi. Nižji sodišči sta zavzeli stališče, da bi primeren ukrep pomenila premestitev J. K. v poseben prostor. Revizijsko sodišče jima pritrjuje. ZIKS-1 v prvem odstavku 93. člena določa, da se sme zoper obsojenca, ki ogroža življenje ali zdravje drugih, odrediti, da prestaja kazen ločeno od drugih obsojencev in da sme tak obsojenec le izjemoma pod nadzorom delati skupaj z drugimi obsojenci. Ni dvoma, da je J. K. ustrezal opisu iz pravkar povzete zakonske določbe, konkretizirane v 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Ta predpisuje, da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namesti obsojence, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence, in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Zavod je dolžan enkrat na mesec preveriti, če so še podani razlogi za bivanje obsojenca v strožjem režimu. Ko prenehajo razlogi za namestitev v strožji režim, se obsojenca namesti v režim prestajanja kazni zapora, v katerem je bival pred razporeditvijo v strožji režim prestajanja kazni zapora. Ker v konkretnem primeru ni bil izvršen zgoraj obravnavan ukrep, ki glede na znano predhodno fizično agresivnost J. K. in napoved ponovitve le-te nad tožnikom pač ne bi predstavljal nesorazmernega posega v z USR zavarovane pravice imenovanega, in ker ni bilo ugotovljeno, da bi zavod sploh kakorkoli ukrepal v smislu določbe 13. člena Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov v smeri preprečitve vnaprej napovedanega napada (če se izvzame ponudba premestitve tožnika, ki iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov ni relevantna), je pravilen zaključek o protipravnosti opustitve na njegovi strani. Čeprav se sodišči prve in druge stopnje nanju nista izrecno sklicevali, je takšna presoja je skladna (tudi) z zakonom in podzakonskim aktom, katerih neuporabo zatrjuje revizija.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno niti v zvezi s presojo, da ni podana tožnikova soodgovornost (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki jo revidentka utemeljuje s trditvijo, da je tožnik s tem, da mu je preklinjal mater, K. izzval k napadu, in s trditvijo, da je z odklonitvijo (lastne) premestitve v drug bivalni prostor ter z vztrajanjem v istem prostoru s K., povečal možnost konflikta. Trditev o tem, da naj bi tožnik K. preklinjal mater in ga s tem izzval, je bila v dokaznem postopku ovržena, dejstvo, da je tožnik odklonil lastno premestitev v drug bivalni prostor na istem oddelku pa ni v vzročni zvezi s škodo: J. K. ga ni poškodoval v bivalnem prostoru, pač pa v skupnem prostoru, ki bi ga oba, tožnik in K., še nadalje uporabljala tudi v primeru tožnikove premestitve. Podlage za uporabo zgoraj navedenega pravila o deljeni odgovornosti tako ne more biti.

9. Po povedanem je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).