Jedro

Načrt gradbenih parcel je bil po 29. členu ZUN ena izmed sestavin prostorskih izvedbenih načrtov, med katere je ZUN v 27. členu uvrščal tudi zazidalni načrt. V času, ko je toženka sprejela spremembo zazidalnega načrta, je že veljal ZUreP, ki ni več urejal zazidalnega načrta in kot sestavine občinskega prostorskega akta ni več predpisoval načrta gradbenih parcel. To pomeni, da so se gradbene parcele za obstoječe objekte določale le na podlagi zahteve lastnika, zato načrt gradbenih parcel iz tega zazidalnega načrta, sam po sebi ne more biti podlaga za določitev površine gradbene parcele za že obstoječe objekte.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. 35108-15/2010 z dne 12. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku in A.A. odmerila komunalni prispevek v višini 3.994,60 EUR zaradi priklopa stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... k. o. ... na kanalizacijsko omrežje. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo I U 1596/2010 z dne 19. 5. 2011 odpravilo toženkino odločbo z dne 22. 7. 2010, ki jo je toženka izdala po uradni dolžnosti. Toženka v obrazložitvi navaja, da je komunalni prispevek izračunan na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Škofljica (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja). Pojasnjuje izračun komunalnega prispevka, v katerem je bila upoštevana neto površina objekta in površina zemljiške parcele v izmeri 1.110 m2. Po ugotovitvah organa je ta površina gradbene parcele razvidna iz grafičnega dela Zazidalnega načrta VS 4/4 (RS 5) Lavrica (v nadaljevanju Zazidalni načrt), tj. iz načrta gradbenih parcel, ki je sestavni del navedenega Zazidalnega načrta. Upoštevanje površine parcele iz načrta gradbenih parcel utemeljuje s sklicevanjem na 24. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po kateri se za stavbno zemljišče šteje zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt oziroma zemljiška parcela, ki je z veljavnimi prostorskimi akti namenjena za gradnjo, in na tretji odstavek 2. člena Pravilnika, ki določa, da se za parcelo po tem pravilniku šteje gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov. Tako organ ugotavlja, da je površina gradbene parcele, ki jo je upošteval in je razvidna iz grafičnega dela, ki je sestavni del Zazidalnega načrta in znaša 1.110,00 m2, v skladu tudi s sodbo I U 1596/2010. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik navedeni odločitvi nasprotuje in ji v tožbi očita, da napačno upošteva celotno površino parcele št. ... k. o. ... in ne le površine tistega dela parcele, na katerem je zgrajen objekt. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena Pravilnika in s stališčem iz sodbe U 2853/2005 z dne 21. 11. 2005. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka v znesku 250,00 EUR.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila v zadevi izvedena ustna obravnava, na kateri je pooblaščenka investitorjev izjavila, da znaša stavbno zemljišče 298 m2, travnik oz. kmetijsko zemljišče 1175 m2, neto površine objekta pa 216 m2. V nadaljevanju se sklicuje na stališče Upravnega sodišča iz sodbe I U 1596/2010, po katerem se na podlagi 24. točke prvega odstavka 2. člena ZPNačrt za stavbno zemljišče šteje tudi zemljiška parcela, ki je z veljavnimi občinskimi prostorskimi akti namenjena za gradnjo. Meni, da bi bilo treba zemljiško parcelo razparcelirati skladno z načrtom gradbenih parcel. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna površina zemljišča, ki jo je toženka upoštevala kot element izračuna komunalnega prispevka. O zadevi je Upravno sodišče že odločalo. Že v sodbi U 2853/2005 je glede na takratno zakonsko ureditev pojasnilo, da se komunalni prispevek ne more odmerjati od celotnega zemljišča, na katerem objekt stoji. Tudi s sodbo I U 1596/2010 je sodišče presodilo, da upoštevanje celotne površine zemljišče parcele ni v skladu z določbami ZPNačrt in Pravilnika. Zato je odločbo o odmeri komunalnega prispevka odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da toženka pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala površine zemljiške parcele po katastrskih podatkih, temveč po podatkih iz grafičnega dela Zazidalnega načrta. Pri tem se je sklicevala na tretji odstavek 2. člena Pravilnika, po katerem se za parcelo šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov. Tako je pri odmeri komunalnega prispevka za parc. št. ... k. o. ... upoštevala površino 1.110 m2, ki je razvidna iz grafičnega dela navedenega Zazidalnega načrta za območje, v katerem leži tožnikova nepremičnina.

Sodišče je zato moralo najprej presoditi, ali je v obravnavanem primeru sploh mogoče za določitev površine stavbnega zemljišča kot elementa za odmero komunalnega prispevka uporabiti tretji odstavek 2. člena Pravilnika. Zato je treba najprej ugotoviti, ali je z grafičnim delom Zazidalnega načrta določena velikost parcele objekta. Drugi odstavek 5. člena Pravilnika namreč določa, da se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele, če pa velikost parcele objekta ni določena, se upošteva stavbišče x 1,5. Odlok o zazidalnem načrtu za območje VS 4/4 (RS-5) Lavrica je bil sprejet že leta 1986 (Uradni list RS, št. 15/86), nazadnje pa je bil spremenjen z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu za območje VS 4/4 (RS-5) Lavrica leta 2006 (Uradni list RS, št. 47/06). Člen 2 teh zadnjih sprememb in dopolnitev med drugim določa tudi vsebino, ki se nanaša na načrt gradbenih parcel, merilo 1:1000. Načrt gradbenih parcel je bil po 29. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) ena izmed sestavin prostorskih izvedbenih načrtov, med katere je ZUN v 27. členu uvrščal tudi zazidalni načrt. V času, ko je toženka sprejela navedeno spremembo zazidalnega načrta, pa je že veljal Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP), ki ni več urejal zazidalnega načrta in kot sestavine občinskega prostorskega akta ni več predpisoval načrta gradbenih parcel. V 4. točki prvega odstavka 65. člena je ZUreP predvideval le določitev meril za določanje gradbenih parcel. Poleg tega so se v času uveljavite navedenih sprememb in dopolnitev Zazidalnega načrta gradbene parcele za obstoječe objekte na podlagi 216. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določale v skladu z načrtom gradbenih parcel iz lokacijskega načrta oziroma v skladu s pogoji iz prostorskega reda, a le na zahtevo lastnika. Taka ureditev je veljala tudi ob uveljavitvi Pravilnika.

V času, ko je toženka sprejela spremembe in dopolnitve Zazidalnega načrta, so se torej gradbene parcele za obstoječe objekte določale le na podlagi zahteve lastnika. Na podlagi prvega odstavka 127. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1B) pa se je prenehalo tudi z določanjem gradbenih parcel po 216. členu ZGO-1. V skladu s petim odstavkom 127. člena ZGO-1B se tako šteje, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

Glede na navedeno načrt gradbenih parcel iz zazidalnega načrta, sprejetega leta 2006, sam po sebi ne more biti podlaga za določitev površine gradbene parcele za že obstoječe objekte. Zato v obravnavanem primeru tudi tretji odstavek 2. člena Pravilnika ne more biti podlaga za določitev površine stavbnega zemljišča za odmero komunalnega prispevka iz drugega odstavka 5. člena Pravilnika. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev nezakonita že iz navedenega razloga, se ni spuščalo v presojo, ali so spremembe in dopolnitve Zazidalnega načrta leta 2006 sploh imele podlago v zakonu, ki je takrat urejal prostorsko načrtovanje.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ker se izpodbijana odločba enotno nanaša na oba zemljiškoknjižna lastnika, je sodišče ni moglo odpraviti le v delu, ki bi se nanašal le na tožnikovo obveznost. Pri ponovni odmeri komunalnega prispevka bo morala toženka upoštevati zgoraj navedena stališča in to, da drugi odstavek 2. člena Pravilnika pojem parcele in drugi odstavek 5. člena Pravilnika pojem stavbnega zemljišča vežeta na tisti del parcele, na katerem je objekt že zgrajen, če pa še ni, pa na tisti del, na katerem ga je mogoče zgraditi. V skladu s tem bo torej morala ugotoviti, kakšen del zemljišča sploh lahko šteje za stavbno zemljišče, v obrazložitvi pa navesti konkretne okoliščine, na podlagi katerih bo določila površino tega zemljišča. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika) in ne 250 EUR, kot je zahteval. Pri tem sodišče še dodaja, da bo tožniku sodna taksa za postopek v upravnem sporu vrnjena po uradni dolžnosti (6.1/c točka Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).