Jedro

Po stališču revizijske odločbe Stanovanjski zakon ne ureja pravnega položaja bivšega zakonca do takrat, ko se mu priskrbi najemno stanovanje. Ker pa so se po SZ morala vsa stanovanjska razmerja, ki so nastala po prej veljavni zakonodaji, preoblikovati v lastninska ali stanovanjska najemna razmerja, bo torej imel bivši zakonec v stanovanju, last drugega zakonca, lahko le položaj najemnika ali položaj podnajemnika stanovanja, nikakor pa ne boljšega. položaja. Zato gredo bivšima zakoncema v obeh navedenih primerih vse pravice in obveznosti, ki jih ureja SZ v poglavju o stanovanjskih najemnih razmerjih. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ne more zahtevati od toženca, naj se izseli iz stanovanja, če dokaže katerega od krivdnih razlogov, zaradi katerih lahko lastnik stanovanja po 53. členu SZ odpove najemno pogodbo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je kot lastnica stanovanja od toženca kot bivšega zakonca zahtevala izselitev, ker povzroča neznosno življenje tožnici in otrokom, s katerimi tožnica živi v stanovanju. V obrazložitvi je navedlo, da je toženec s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, pod opr. št. N 50/90 pridobil pravico bivanja v stanovanju, dokler mu tožnica ne priskrbi najpotrebnejših prostorov. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je navedeni sklep nadomestil najemno pogodbo, po kateri lahko posameznik zakonito biva v stanovanju na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju besedila SZ). Proti odločitvi prvostopnega sodišča se je tožnica pritožila osebno in po pooblaščencu, pritožbeno sodišče pa je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pooblaščenec tožnice vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa njeno razveljavitev. Ker je po prepričanju pritožnice prvostopno sodišče spregledalo, da razvezani zakonec na lastniškem stanovanju drugega zakonca nima nobene zakonske zaščite več, ki bi mu zagotavljala bivanje v stanovanju tudi po razvezi zakona, sklicevanje na sklep nepravdnega sodišča iz leta 1990, ki je tožencu podelil pravico bivanja v spornem družbenem stanovanju, dokler mu ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori, nima več nobene pravne veljave. Prehodne določbe novega Stanovanjskega zakona sicer govorijo o tem, da za izvršitev sodbe, po kateri je potrebno priskrbeti najpotrebnejše prostore, zadostuje, da se priskrbi ustrezno najemno stanovanje, vendar pa ne predpisuje, da bi takšna obveza veljala tudi za izvršitev sklepa nepravdnega sodišča. Nesmiselno in zmotno je zato stališče sodišča, ki omogoča tožencu izkoriščanje pravice po navedenem sklepu v nedogled, ker že 6 let odklanja vsako ponudbo pritožnice, da bi se kamorkoli izselil ali si poiskal najemno stanovanje. Toženec živi v stanovanju, ki je izključna last tožnice in ves čas ne plačuje niti najemnine, niti ne prispeva za stanovanjske stroške. To pa je tako dolga doba, da tožnico sili in opravičuje k izpraznitveni tožbi, saj mu je ves ta čas sama nudila več kot samo najpotrebnejše prostore z vso oskrbo, toženec pa ji v zahvalo grozi in se noče nikamor izseliti. Pri vsem tem pa ne gre zanemariti dejstva, da tožnica v stanovanju, ki meri 49 m2, živi skupaj s štirimi otroki in tožencem, tako da je skupno življenje tudi iz tega razloga postalo nevzdržno. V laični pritožbi, ki jo je vložila tožnica osebno, pa le-ta opisuje svoje težko osebno, zdravstveno ter družinsko socialno situacijo ter naproša sodišče za dodelitev socialnega stanovanja za moža, saj se bo sicer morala zaradi nevzdržnih razmer, ki jih povzroča toženec, sama odseliti od moža in otrok. Ves čas je bil do nje grob, popiva, v parih dnevih vse zapravi, nakar zahteva denar nazaj, od njega nima in nikoli ni imela ničesar drugega kot samo gorje. Pričel je celo ščuvati otroke proti njej, tako da je od vsega hudega zbolela. V obrazložitvi svoje takratne odločitve je pritožbeno sodišče navedlo, da lastništvo tožnice, pridobljeno na stanovanju v času uveljavitve Stanovanjskega zakona, ne more vplivati na pridobljeno pravico toženca po sklepu sodišča pod opr. št. N 50/90, na podlagi takrat še veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem se je dolžan izseliti iz stanovanja potem, ko mu bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Kot izpraznitveni razlog navedeno toženčevo motilno uporabo stanovanja, ki predstavlja odpovedni razlog po členu 53 SZ, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj toženec ni ne najemnik ne podnajemnik, pač pa posebne vrste stanovalec, stanovalec z začasno pravico bivanja v stanovanju, pridobljeno s sodnim sklepom, zato motilna uporaba stanovanja v takšnem primeru, tudi če bi bila dokazana, ne more oprostiti tožnice njene sodno ugotovljene obveznosti tožencu priskrbeti najpotrebnejše prostore, oziroma po novem, po členu 158 SZ, ustrezno najemno stanovanje. Gre za pridobljeno pravico v času veljave ZSR-ja, ki je SZ ne more odpraviti, pač pa prav nasprotno, določba člena 158 SZ zagotavlja njeno realizacijo. Proti odločitvi sodišča druge stopnje sta tako tožnica osebno kot njen pooblaščenec vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Po stališču revizijske odločbe Stanovanjski zakon ne ureja pravnega položaja bivšega zakonca do takrat, ko se mu priskrbi najemno stanovanje. Ker pa so se po SZ morala vsa stanovanjska razmerja, ki so nastala po prej veljavni zakonodaji, preoblikovati v lastninska ali stanovanjska najemna razmerja, bo torej imel bivši zakonec v stanovanju, last drugega zakonca, lahko le položaj najemnika ali položaj podnajemnika stanovanja, nikakor pa ne boljšega. položaja. Zato gredo bivšima zakoncema v obeh navedenih primerih vse pravice in obveznosti, ki jih ureja SZ v poglavju o stanovanjskih najemnih razmerjih. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ne more zahtevati od toženca, naj se izseli iz stanovanja, če dokaže katerega od krivdnih razlogov, zaradi katerih lahko lastnik stanovanja po 53. členu SZ odpove najemno pogodbo. Sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe 53. člena SZ ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice v zvezi z zatrjevanjem krivdnih razlogov po 53. členu SZ, zato je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo v sojenje sodišču druge stopnje. Ob ponovni proučitvi zadeve ter upoštevaje mnenje Vrhovnega sodišča RS, izraženo v povzeti revizijski odločbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba je utemeljena. Pritožba torej pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava prvostopnega sodišča, ki zastopa stališče, kot je bilo že obrazloženo, da odpoved najemne pogodbe tožencu ni možna do trenutka, dokler mu tožeča stranka ne bo ponudila najpotrebnejših prostorov. Glede na povedano pravno stališče, ki se je sicer izkazalo za zmotno, je logično, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo obstoja dejansko zatrjevanega krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe po četrti alinei prvega odstavka 53. člena SZ (toženec je nasilen in povzroča otrokom in tožnici neznosno življenje). S tem pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kot opozarja pritožba, zaradi česar je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP/77). V novem sojenju naj torej prvostopno sodišče ugotovi z zaslišanjem strank in po potrebi z izvedbo drugih ponujenih dokazov, ali toženčevo obnašanje v stanovanju ustreza dejanskim trditvam in če takšno obnašanje, v kolikor bo ugotovljeno, predstavlja pogosto ali hujše motenje drugih stanovalcev pri njihovi mirni uporabi stanovanja. Kar pa se tiče šele v pritožbi zatrjevanega neplačevanja najemnine in stanovanjskih stroškov, kar pa predstavlja odpovedni razlog po tretji alinei prvega odstavka 53. člena SZ, pa je treba pritožniku pojasniti, da predstavlja uveljavljanje navedenega razloga v pritožbenem postopku nedovoljeno spremembo tožbe (prvi odstavek 190. člena v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ZPP/77), zaradi česar se pritožbenemu sodišču s tem odpovednim razlogom ni bilo potrebno ukvarjati.