Jedro

Razporeditev zadeve v ustrezni vpisnik je del pisarniško-tehničnega poslovanja sodišča in ne pomeni odločanja o zadevi. Pravni red ne predvideva nobene formalne odločitve (sklep, odredba) o razporeditvi v vpisnik, zato zoper razporeditev tudi ni možna pritožba.

Za odločanje v izvršilnih zadevah je stvarno pristojno okrajno sodišče, le-to pa je o zadevi tudi odločalo; tudi odločitev funkcionalno nepristojnega oddelka sodišča ne vpliva na zakonitost odločbe.

Zoper potrdilo o dejstvih, ki so razvidna iz vpisnika oziroma spisa v smislu 75. čl. Sodnega reda, oz. zoper tako razvidna dejstva stranka nima pravice pritožbe.

O oprostitvi plačila sodnih taks sodišče prve stopnje odloča glede na stanje v času odločanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnikov ugovor zavrglo kot nedovoljen.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da bi moralo sodišče zadevo vpisati v civilni (I) vpisnik in ne v gospodarski (Ig) vpisnik, ker zadeva ne izvira iz gospodarskega razmerja. Zato je izdani sklep ničen, ker ga je izdal nepristojni oddelek. Sodišče je nadalje kršilo pravo, ker ni meritorno odločilo o upnikovi "neformalni pritožbi" z dne 3.6.1999. Upnik bi moral prejeti posebno obvestilo, v katerem vpisniku se njegova zadeva vodi, s čimer bi mu bilo omogočeno, da se zoper napačno razporeditev v vpisnik pritoži. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju upnikovega ugovora - pritožbe pravilna. Upnik je v navedeni vlogi izrecno zapisal, da se zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks ne pritožuje. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.3.1999 odločilo samo o upnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, zato se zoper kaj drugega upnik tudi ni mogel pritožiti. Ugovor je sredstvo dolžnika in ne upnika, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razporeditev zadeve v ustrezni vpisnik del pisarniško-tehničnega poslovanja sodišča (prim. 220. in 221. čl. Sodnega reda - SR), ki ga opravlja sodna pisarna in ne sodnik in ne pomeni odločanja o zadevi. Zato pravni red tudi ne predvideva nobene formalne odločitve (sklep, odredba) o razporeditvi v vpisnik, tako da zoper razporeditev tudi ni možna pritožba, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz povedanega izhaja, da pravni red strankam ne daje pravice do pritožbe zoper dejanski - neformalni akt razporeditve v vpisnik, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je upnikovo vlogo, naslovljeno "pritožba-ugovor", na podlagi 1. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zavrglo kot nedovoljeno. Ker upnik ni imel pravice vložiti pritožbo zoper razporeditev v vpisnik (3. odst. 358. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), sodišče njegove nedovoljene pritožbe tudi ni meritorno obravnavalo, saj je dopustnost pritožbe procesna predpostavka, ki se obravnava pred vsem drugim; nedovoljene pritožbe kot take sodišče vsebinsko niti ne sme obravnavati.

Pritožbeno sodišče upniku pojasnjuje, da tudi v primeru, če bi bila zadeva vpisana v napačen vpisnik, odločitev sodišča zaradi tega še ne bi bila neveljavna. Po 5. čl. ZIZ in 4. točki II. dost. 99. čl. Zakona o sodiščih (ZS) je za odločanje v izvršilnih zadevah stvarno pristojno Okrajno sodišče, le-to pa je o zadevi tudi odločalo. Ne ZIZ ne ZS ne ZPP ne Sodni red ne poznajo "civilno-izvršilnega" in "gospodarsko-izvršilnega" oddelka, temveč le izvršilni oddelek okrajnega sodišča, zato tudi morebitna odločitev funkcionalno nepristojnega oddelka sodišča ne vpliva na zakonitost odločbe.

Glede na upnikove navedbe, da bi ga moralo sodišče posebej obvestiti, v katerem vpisniku se zadeva vodi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da za takšne trditve ni pravne podlage. Po 73. čl. SR lahko dobi stranka podatke o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, vendar samo neposredno od vpisničarja na sodišču v času uradnih ur.

Tovrstnih podatkov ne vpisničar ne katera koli druga uradna oseba ni niti upravičena niti dolžna strankam sporočati pisno. Po 75. čl. SR stranka lahko zahteva izdajo potrdila o določenih dejstvih, ki so razvidna iz vpisnika oziroma spisa, vendar mora za izdajo takega potrdila zaprositi pisno, izdajo potrdila pa mora odobriti sodnik, ki zadevo obravnava (1. odst. 75. čl. SR); sodnik lahko izdajo takega potrdila zavrne. Četudi bi upnik pridobil potrdilo v smislu 75. čl. SR, zoper tako potrdilo oz. dejstva, razvidna iz potrdila, ne bi imel pravice pritožbe.

Naposled pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je neutemeljena upnikova pritožbena navedba glede tega, da sedaj ne zmore več plačila sodnih taks in da naj se zato odločitev o zavrnitvi oprostitve spremeni. O oprostitvi plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje odločalo glede na stanje v času odločanja. Zoper odločitev sodišča se je imel upnik možnost pritožiti, vendar je v svoji vlogi izrecno navedel, da se zoper zavrnitev oprostitve plačila sodnih taks ne pritožuje in da jih bo plačal. Morebitni upnikovi miselni pridržki in napačna sklepanja niso relevatni za odločitev o tej zadevi. Ob tem sodišče druge stopnje upniku še pojasnjuje, da lahko stranka po 27. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) zahteva izdajo odločbe o odmeri sodne takse, zoper katero se lahko stranka pritoži, če se ne more (več) pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (2. odst. 27. čl. ZST).

Glede na vse povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.