Jedro

Do vznemirjanja je lahko prišlo le v primeru, če toženci nimajo pravice – pravnega naslova oziroma soglasja, dovoljenja tožeče stranke, da pot lahko uporabljajo. Priposestvovanje služnosti, je mogoče oziroma dovoljuje uporabo poti, zato predstavlja vprašanje obstoja služnosti predhodno vprašanje v zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom pravdni postopek, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 31/2013 prekinilo do pravnomočne odločitve, v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 123/2013. 2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka, ki meni, da je napadeni sklep nepravilen in nezakonit. Sklicuje se na zapisnik oziroma sklepe napravljene na ogledu spornih nepremičnin 1.8.2012, na katerem so bili prisotni lastniki zemljišč in predstavniki krajevne skupnosti. Vprašanje, ali so tožene stranke vznemirjale tožečo stranko pri izvrševanju lastninske pravice je odvisno od vprašanja, ali je dogovor veljavno sklenjen in je zavezujoč za vse pravdne stranke ali ni. To je predhodno vprašanje o katerem sodišče še ni odločilo. Odločitev ali so tožene stranke priposestvovale služnost ni pogoj za odločitev o tej zadevi, ker imajo stranke pravico hoje in voženj preko nepremičnin tožeče stranke na podlagi dogovora z dne 1.8.2012. Da vprašanje ugotovitve služnosti ni predhodno vprašanje, govori tudi argumentacija, da sodišče odločitve o predhodnem vprašanju ne vzame v izrek sodbe, ampak to upošteva kot enega izmed razlogov za konkretno odločitev o glavni stvari. V zadevi gre za obstoj dveh različnih in med seboj neodvisnih pravnih razmerij. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o ustavitvi postopka (pravilno prekinitvi) spremeni tako, da odloči, da se postopek nadaljuje, podredno pa sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče pravilno ocenilo, da je v tem sporu vprašanje, ali obstoji služnost predhodno vprašanje strank. Spor so skušali rešiti po mirni poti, a 1.8.2014 ni bil dosežen zavezujoč dogovor. Navaja tudi, da sodišče za prekinitev postopka ni navedlo nobenih razlogov. Upoštevati bi moralo načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka in zadevo po tožbi in nasprotni tožbi združiti. Neprimerno je tudi, da je sodišče eno od spornih zadev odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču na Jesenicah.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankami obstoji spor o tem, ali imajo tožene stranke služnostno pravico hoje in voženj po parcelah tožnikov. Tožnika kot lastnika parcel št. 233/6, 232/5 in 231/1, vse k.o. X zahtevata od tožene stranke, da preneha z vožnjami z vsemi vozili in hojo po teh parcelah. Pravna podlaga zahtevku je določilo prvega odstavka 99. člena SPZ. Tožnika trdita, da toženci nepremičnino uporabljajo brez njunega dovoljenja. Nasprotno trdijo tožene stranke in sicer, da so služnost hoje in voženj priposestvovale, zato so tudi vložile nasprotno tožbo na ugotovitve obstoja služnostne pravice.

6. Do vznemirjanja, kot ga zatrjuje tožeča stranka, je lahko prišlo le v primeru, če toženci nimajo pravice – pravnega naslova oziroma soglasja, dovoljenja tožeče stranke, da pot lahko uporabljajo. Priposestvovanje služnosti, kot jo zatrjuje tožena stranka, je mogoče oziroma dovoljuje uporabo poti. Med strankami se spor o tem, ali pravico – služnost voženj in hoje v korist tožene stranke obstoji ali ne, rešuje v pravdni zadevi opr. št. P 123/2013. Odločitev v obravnavanem sporu je odvisna od odločitve oziroma ugotovitve ali služnost obstoji ali ne. Tako ni dvoma, da je od tega, ali se bo ugotovila služnost ali ne, odvisno, ali so tožene stranke tožečo stranko vznemirjale ali ne. Rešitev vprašanja služnosti torej je predhodno vprašanje in ker teče pravdni postopek ugotavljanja služnosti, je odločitev sodišča, ki je ta postopek prekinilo utemeljena. Sodišče namreč na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja.

7. V zvezi z zapisnikom z dne 1.8.2012 pa je pojasniti, da med strankami očitno obstoji spor tudi glede tega zapisnika oziroma dogovora, ki naj bi ga vseboval. 8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.