Jedro

Tožnik, ki je uspel s pritožbo v upravnem postopku in je bila zato z odločbo organa druge stopnje odpravljena odločba prve stopnje, s tožbo ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. Tožniku zato v upravnem sporu pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, ni mogoče priznati. Zato tožnikova tožba ne more biti dovoljena.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo, ki jo je dne 4.12.1998 vložil zaradi molka tožene stranke, ki ni odločila o njegovi pritožbi zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti Davčnega urada N.m., Izpostave N.m. z dne 24.9.1997. Tožena stranka je dne 22.1.1999 z odločbo odločila o tožnikovi pritožbi zoper navedeno prvostopenjsko odločbo in je le to odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter temelji na določbi 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je tožbo zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je upravno sodišče tožnikovo tožbo meritorno obravnavalo in odločilo o zahtevku. Res je, da po določbi 2. odstavka 242. člena ZUP/86, na katero se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi, mora organ druge stopnje, ki odpravi odločbo organa prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovni postopek, opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. Toda opozorila organa druge stopnje po tej zakonski določbi zadevajo le vodenje ponovljenega postopka, ne pa samo odločanje organa prve stopnje. S tem, ko je tožena stranka v obravnavani zadevi odpravila prvostopenjsko upravno odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. V ponovnem postopku pa bo tožnik lahko uveljavljal tudi nova dejstva in nove dokaze. Zoper novo odločbo bo imel tudi pravico pritožbe. Tožnik, ki je torej uspel s pritožbo v upravnem postopku in je bila zato z odločbo organa druge stopnje odpravljena odločba prve stopnje, pa s tožbo ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. Zato je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je imel tožnik še po izdaji odločbe tožene stranke pravni interes za tožbo. Po presoji pritožbenega sodišča tožniku v tem upravnem sporu pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, ni mogoče priznati. Zato tožnikova tožba ne more biti dovoljena.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena v zvezi z določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Zaradi odsotnosti tožnikovega pravnega interesa pa po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji, kljub tožnikovi zahtevi, naj se opravi glavna obravnava, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno sodišče ugovora, da sodišče prve stopnje ni odločalo na glavni obravnavi, ni upoštevalo.