Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da je uporabila pravilen ključ delitve (pravilen solastniški delež tožene stranke) glede na zakonsko ureditev, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je pravilno obračunala stroške, ki odpadejo na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.897,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 178,03 EUR od dne 15. 7. 2022 do plačila; - od zneska 217,23 EUR od dne 14. 8. 2022 do plačila; - od zneska 183,69 EUR od dne 14. 9. 2022 do plačila; - od zneska 235,99 EUR od dne 15. 10. 2022 do plačila; - od zneska 194,72 EUR od dne 14. 11. 2022 do plačila; - od zneska 187,46 EUR od dne 15. 12. 2022 do plačila; - od zneska 202,47 EUR od dne 14. 1. 2023 do plačila; - od zneska 221,75 EUR od dne 14. 2. 2023 do plačila; - od zneska 276,34 EUR od dne 17. 3. 2023 do plačila" (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške celotnega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje (delno) plačilo razdelilnikov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka upravnica poslovne stavbe z ID znakom 0000 na naslovih Cesta 1 in 2 ter Ulica 3 v ..., tožena stranka pa je v prej navedeni stavbi lastnica garaže z ID znakom 0000-68 v izmeri 13 m2, garaže z ID znakom 0000-69 v izmeri 13 m2 ter poslovnega prostora z ID znakom 0000-16 v izmeri 109,2 m2. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da je pravilno izračunala delež stroškov, ki odpade na toženo stranko. Tudi ob upoštevanju treh različnih zatrjevanih deležev (ključev delitve) sodišče prve stopnje na primeroma izbrani postavki razdelilnika, ni prišlo do zneska, ki ga vtožuje tožeča stranka. Prav tako je tožeča stranka podala tudi premalo konkretizirane trditve o terjatvah, ki jih vtožuje.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za delitev stroškov med etažne lastnike v tem primeru treba uporabiti 115. in 106. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter nadalje presojalo, ali je tožeča stranka glede na te zakonske določbe pravilno delila stroške. Sodišče prve stopnje je tako presojalo pravilnost ključa delitve (zatrjevanega solastniškega deleža tožene stranke) in ugotovilo, da iz predloženih listin (evidence GURS in Podatkov o stavbi in njenih delih) izhaja skupna površina stavbe, glede pravilnosti preostalih skupnih površin, ki jih uporablja tožeča stranka pri izračunu imenovalca ključa delitve - skupne površine stavbe brez skupnih delov, pa ugotovilo, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev, saj ni konkretno navedla katere enote so vključene v obračun in kakšna je njihova površina, o točnosti teh površin pa tudi ni predložila dokazov. Tako je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati uporabe pravilnega ključa delitve. Sodišče prve stopnje v tem delu ni reševalo vprašanja pravilnosti vpisa v kataster stavb (GURS), temveč je presojalo pravilnost ostalih skupnih površin (npr. površine skupnih delov, skupne površine skladišč) kot postavk izračuna skupne površine stavbe brez skupnih delov, ki ga je podala sama tožeča stranka, pri čemer iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da evidenca GURS vsebuje zgolj podatek o skupni površini stavbe.

9. Glede na predhodno pojasnjeno je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek o kršitvi 224. člena ZPP, ker sta GURS in potrdilo pooblaščenega geodeta javni listini, zato ti podatki veljajo za pravilne, dokler ni sprejet drugačen dogovor oziroma dokler niso spremenjeni vpisi v kataster stavb.

10. Kot izhaja iz 8. točke te obrazložitve, tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati pravilnosti svojega izračuna skupne površine stavbe brez skupnih delov in torej pravilnosti ključa delitve. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede ugotovljene razlike te skupne površine zgolj v višini 0,30 m2. Ta razlika predstavlja namreč razliko med dvema navedbama tožeče stranka v dveh različnih vlogah, s katero je sodišče prve stopnje opozorilo na nekonsistentne navedbe tožeče stranke.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da v pretežni meri zahteva, da ji tožena stranka vrne, za kar je neupravičeno obogatena in da zgolj dvom v pravilnost površin ne more pomeniti, da lastnik etažnega prostora ni dolžan plačevati stroškov. V konkretnem primeru ne gre zgolj za izražen dvom v pravilnost uporabljenih površin, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka jasno in konkretno ugovarjala deležem na podlagi katerih tožeča stranka deli stroške (oz. izračunu površin, ki je povezan s tem), tožeča stranka pa v zvezi s tem ni podala ustreznih trditev in dokazov, ki bi dokazovali pravilnost uporabljenih površin in njenega izračuna, s čimer tako ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu po 212. členu ZPP. Na tožeči stranki je bilo namreč trditveno in dokazno breme, da pojasni kako je določila višino vtoževanih stroškov upravljanja in obratovanja, saj mora ta obveznost temeljiti na jasnem in matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve ne sme biti neznanka.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje glede na ugovor tožene stranke, da so izračuni tožeče stranke nepreverljivi, za prvi znesek iz prvega razdelilnika št. 01 preverilo izračun, upoštevajoč tri zatrjevane ključe delitve. V sklopu te presoje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nobeden od izračunov ne vodi do zneska, ki ga vtožuje tožeča stranka. Tožeča stranka je šele v pritožbi pojasnila način izračuna tega zneska, pri čemer ni podala navedb, zakaj teh dejstev ni mogla navajati že prej. Pritožbeno sodišče jih zato ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Glede na navedeno in siceršnje pomanjkljive navedbe tožeče stranke o tem, katere terjatve po razdelilnikih je tožena stranka že (delno) plačala in katere terjatve je tožeča stranka odstopila dobaviteljem (kar smiselno izhaja iz 14. in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), višine terjatev po vtoževanih razdelilnikih tudi ob ugotovitvi pravilnega ključa delitve (tj. solastniškega deleža tožene stranke) ne bi bilo mogoče izračunati. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi ugotovljenih manjših površin samo ugotoviti delež, ki ga je tožena stranka dolžna plačati in kvečjemu deloma zavrniti tožbeni zahtevek.

13. Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja, saj bi moralo sodišče pozvati tožečo stranko, da se izjavi o dejstvih, ki so neobrazložena oziroma glede katerih je bilo v dvomu. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločalo na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank, ki sta imeli možnost, da se seznanita z njo ter da v zvezi z njo navedeta ustrezna dejstva in dokaze. Upoštevaje obveznost tožeče stranke, da utemelji svoj zahtevek tako po temelju kot višini in v zvezi s tem predloži ustrezne dokaze (7. člen ZPP) ter da je tožena stranka podala ugovore glede nepravilnosti načina delitve stroškov in nepreverljivosti izračunov, ni mogoč zaključek, da je bila odločitev sodišča prve stopnje za dovolj skrbno stranko presenečenje ter da se ni imela možnosti izjaviti o relevantnih dejstvih in dokazih. Prav tako je materialno procesno vodstvo povezano z dolžno skrbnostjo strank in je kršitev materialnoprocesnega vodstva mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. V konkretnem primeru je prav tako tudi že sama tožena stranka opozorila tožečo stranko na pomanjkljive trditve.

14. Pritožbeni očitki o tem, da je etažni lastnik dolžan prispevati za vse skupne dele ne glede na dejstvo, da ima stavba več vhodov in glede pomena uporabne vrednosti objekta so brezpredmetni. Sodišče prve stopnje se namreč v izpodbijani sodbi s tem ni ukvarjalo in to tudi niso bili razlog za zavrnitev zahtevka.

15. Zoper odločitev o stroških se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato pritožbeno sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

16. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeno očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).