Jedro

Obravnavana nepravdna zadeva se dotika občutljivih vprašanj ravnanja s posmrtnimi ostanki, upoštevanja volje pokojnika, pravice do pietete, pa tudi pravice do duševne integritete bližnjih oziroma njihovega osebnega čustvovanja in notranjega osebnega življenja. Vse navedeno je varovano v okviru osebnostne pravice do duševne integritete, ki je del zasebnosti vsakega posameznika. Osebnostne pravice in zasebnost so varovani s 35. členom Ustave.

Navedeni materialnopravni okvir narekuje skrbno presojo interesov udeležencev postopka skozi prizmo njunih osebnostnih pravic, ob ustreznem upoštevanju izrecno izražene poslednje volje pokojnika ter ovrednotenju položaja nasprotne udeleženke kot najemnice groba. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče kljub zavzetemu stališču, da sta želja pokojnika in volja najemnice groba (nasprotna udeleženka) enako pomembni, ni opravilo vsebinske presoje (tehtanja) interesov udeležencev tega postopka.

Ravno zaradi te kolizije je treba ob upoštevanju raznolikosti življenjskih primerov in z doslednim spoštovanjem osebnostnih pravic (pravice do pietete) obeh udeležencev postopka pazljivo presojati, komu dati v obravnavanem primeru prednost, hkrati pa ustrezno upoštevati razumljivo in naravno željo pokojnika, da bi bil pokopan v družinskem grobu (kjer sta pokopana starša in brat). Tudi zatrjevani izjemno slabi odnosi med družinama predlagatelja in nasprotne udeleženke, ki jih slednja opisuje v odgovoru na pritožbo, so lahko relevantni, če se bodo izkazali za resnične, saj bi „prisilni“ negativno vplival na vse vidike pravice do pietete.

Ureditvena začasna odredba je dopustna ob upoštevanju strogih pogojev glede izkazane nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode in ob hkratnem tehtanju interesov strank postopka. To zahteva tudi presojo, ali bi bila začasna odredba reverzibilna: ali bi se kljub izdani začasni odredbi in izpolnitvi kasneje po končni odločbi, če bi bila ta zavrnilna, lahko vzpostavilo prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se nadomestilo soglasje nasprotne udeleženke k pokopu A. A. v grob št. ... na pokopališču ...

2. V pravočasni pritožbi predlagatelj uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je izkazal obstoj terjatve vsaj s stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni upoštevalo izrecne poslednje volje pokojnika, ki je ključna in jo je treba v prvi vrsti upoštevati, ko se zastavi vprašanje načina pokopa. Pokop umrlega skladno z njegovo željo je temeljno civilizacijsko načelo. Vsak človek ima pravico do dostojnega pokopa, do groba in spomina. Pokop v družinski grobnici izpolnjuje vse navedene pogoje. Želja pokojnega ne nasprotuje nobenim materialnim predpisom in je zakonsko upoštevna, saj je izrecno zapisana, pokojnik pa želi biti pokopan v družinski grobnici, kjer sta že pokopana njegov oče (umrl 1960), mati (umrla 1988) in brat (umrl 2013). Pokop ob svojcih sodi v sklop naravnega prava. Sodišče je željo pokojnika le navidezno postavilo ob bok stališču najemnice groba, ki je sodišču znano le v delu, da soglasja k pokopu noče podati. Sodišče je arbitrarno in mimo navedb zavzelo stališče, da med sorodniki obstajajo slabi odnosi in izpostavilo verjetnost, da v nadaljevanju sodnega postopka predlogu ne bo ugodeno. Tehtanja med voljo pokojnika in voljo najemnice groba sodišče ni opravilo. Brez ustrezne trditvene podlage je sodišče zaključilo, da ni razvidno, da bi bil motiv nasprotne udeleženke v šikaniranju predlagatelja. Čeprav ima nasprotna udeleženka kot najemnica groba dejanski monopol nad tem, kdo je lahko v določenem grobu pokopan, tega ni mogoče enosmerno upoštevati brez ustreznega tehtanja in upoštevanja vseh relevantnih okoliščin. Poleg tega je najemnica "le" svakinja predlagatelja, pokojnik pa je z v grobu že pokopanimi v sorodstvenem razmerju v prvem in drugem kolenu. Niti Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju: ZPPDej) niti Odlok o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč Občine Domžale izrecno ne določata, da mora najemnik groba soglašati s pokopom. V 15. členu ZPPDej je določeno le, da pokop obsega dejanja, ki omogočajo položitev posmrtnih ostankov pokojnika v grobni prostor v skladu z voljo pokojnika in na način, določen s pokopališkim redom. Način pokopa, ki ga želi doseči predlagatelj, izpolnjuje oba zakonska pogoja. Stališče sodišča, da niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), je neobrazloženo in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Stališče sodišča, da predlagatelj očeta lahko pokoplje, ker so še drugi grobovi, je nedopustno. Enako velja za navedbe sodišča, ki med vrsticami predlagatelju ponuja razmislek o skrunitvi integritete trupla svojega očeta. Predlagatelj le sledi volji svojega očeta, njegovih pietetnih čustev sodišče ni presojalo. Če bi predlagatelj očeta sedaj pokopal v drugem grobu in ga v primeru uspešnega nadaljevanja postopka prekopal, bi to pomenilo hudo skrunitev trupla. Glede na to, da je oče želel klasičen pokop, sedaj truplo propada in je podana objektivna nevarnost. Ni razumljivo, zakaj sodišče omenja, da je soglasje najemnika pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa, saj ne gre za prekop trupla. Trenutna zakonska ureditev ne ustreza civilizacijski ravni odnosa do mrtvih. Glede spoštovanja volje pokojnika je treba izhajati iz človekovega dostojanstva, ki je tudi ustavna pravica, v okvir katere sodijo pravice do duševne integritete, razvoja osebnosti in avtonomije.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka pojasnjuje, da je od smrti svojega moža B. B., brata pokojnega A. A., najemnica grobnice rodbine ... Med družinama obeh pokojnih bratov se že več kot 20 let vodijo številni sodni postopki in so odnosi med družinama do skrajnosti skrhani in nevzdržni. Predlaga vpogled v številne pravdne in kazenske zadeve. Poslednja volja pokojnika in pravica do duševne integritete predlagatelja nista absolutni in se ju upošteva, dokler ne posegata v osebnostne pravice druge osebe. Soglasja k pokopu nikoli ne bo dala. Predlagatelj s svojo zahtevo grobo posega v čustvovanje in duševno stanje nasprotne udeleženke in njene družine. Po teoriji socialne adekvatnosti je vsak dolžan trpeti tiste tuje posege v lastne osebne dobrine, ki so družbeno adekvatni s stališča skupnega življenja v družbi, kot tudi opuščati izvrševanje lastnih osebnostnih pravic, ki bi bilo neadekvatno s tega gledišča. Poseg v svobodno voljo glede soglasja za pokop je poseg v osebnostne pravice nasprotne udeleženke in njene družine in jim povzroča žalost, jezo, strah, tesnobo in druga negativna čustva. Morebiten pokop A. A. v družinsko grobnico bi povzročil vnovična nesoglasja, najmanj glede urejanja groba. V zvezi s tem sta med A. A. in B. B. pred leti že tekla dva pravdna postopka. Nasprotna udeleženka ne šikanira predlagatelja, ampak si želi le mir in konec pravdanja. Treba je upoštevati tudi pieteto nasprotne udeleženke in njene družine glede morebitnega pokopa A. A. in kasnejšega odkopa. Gre za pieteto do tistih, ki so tam že pokopani. Tudi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe niso podani, ker konkretno razmerje ni takšno, da bi opravičevalo njeno izdajo. Z morebitno nadomestitvijo soglasja, bi nasprotni udeleženki nastala težko nadomestljiva škoda, poleg tega pa ne more iti za varstvo obstoječega stanja. Truplo se pokoplje za vedno, za prekop trupla pa zakon predvideva 10 letno mirovalno dobo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagatelj je vložil predlog za nadomestitev soglasja za pokop, v katerem navaja, da je pokojni A. A. (predlagateljev oče) dne 9. 11. 2016 v prisotnosti prič zapisal svojo voljo za primer nenadne smrti. Iz pisnega zapisa poslednje volje izhaja, da želi biti pokopan v družinski grobnici rodbine ..., kjer sta že pokopana njegova starša in brat; da želi pokop v krsti in da za pogreb poskrbi predlagatelj. Predlagatelj nadalje trdi, da mu je izvajalec pogrebnih storitev pojasnil, da mora za pokop v grobu rodbine ... pridobiti soglasje najemnice groba (nasprotne udeleženke), ta pa je podajo soglasja odklonila. Izostanek soglasja predlagatelju onemogoča izpolnitev očetove poslednje volje, zato kot najožji svojec želi od sodišča pridobiti odločbo, s katero se bo zahtevano soglasje nadomestilo.

6. Z enakimi trditvami predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljuje tudi verjetnost obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, glede obstoja predpostavk iz drugega odstavka istega člena pa v bistvenem navaja, da je začasna odredba nujno potrebna, ker brez soglasja ne more pokopati očeta v skladu z njegovo poslednjo voljo, to pa mu predstavlja hudo bolečino in neprijetne občutke. Težko nadomestljiva škoda zaradi dolgotrajne hrambe v hladilnih prostorih mrtvašnice nastaja tudi na truplu. Zatrjuje še obstoj predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo še pred vzpostavitvijo kontradiktornosti postopka. Zaključilo je, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker želja pokojnika ni edini element, ki ga sodišča presoja, saj je enako pomembna volja oseb, ki za grob skrbijo in "so prav tako relevantni pri tem, kdo bo skupaj z že ostalimi osebami, ki v grobu počivajo, ležal". Zapisalo je še, da je glede na to, da predlagatelj sam izpostavlja slabe odnose med sorodniki, verjetno, da "bo sodišče izredno težko sledilo predlogu za nadomestitev soglasja" in da ni razvidno, da bi bil motiv nasprotne udeleženke za odrekanje soglasja v šikaniranju predlagatelja. Sodišče je še ocenilo, da tudi pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen, ker "pristop predlagatelja, ki na način, da zahteva nadomestitev soglasja, odlaga pokop A. A., sodišče ne uvršča pod verjetnost nastanka nenadomestljive škode". Sodišče se sicer strinja s tem, da je pokop pridobljena civilizacijska pravica, da pa ravno zaradi tega ne more slediti predlogu, da se od tretje osebe zahteva izpolnitev pogojev, da bo predlagatelj tej pravici pokojnega zadostil. Predlagatelj naj pokojnemu zagotovi zasluženi počitek in naj razmisli o skrunitvi integritete trupla. Sodišče še doda, da so na pokopališču še grobovi.

8. Obravnavana nepravdna(1) zadeva se dotika občutljivih vprašanj ravnanja s posmrtnimi ostanki, upoštevanja volje pokojnika, pravice do pietete(2), pa tudi pravice do duševne integritete bližnjih oziroma njihovega osebnega čustvovanja in notranjega osebnega življenja(3). Vse navedeno je varovano v okviru osebnostne pravice do duševne integritete, ki je del zasebnosti vsakega posameznika(4). Osebnostne pravice in zasebnost so varovani s 35. členom Ustave. Tudi zakonska ureditev pokopališke in pogrebne dejavnosti zagotavlja tako spoštovanje do umrlih in njihovo dostojanstvo(5) kot spoštovanje pietetnih čustev svojcev in najemnika groba(6).

9. Navedeni materialnopravni okvir narekuje skrbno presojo interesov udeležencev postopka skozi prizmo njunih osebnostnih pravic, ob ustreznem upoštevanju izrecno izražene poslednje volje pokojnika ter ovrednotenju položaja nasprotne udeleženke kot najemnice groba. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče kljub zavzetemu stališču, da sta želja pokojnika in volja najemnice groba (nasprotna udeleženka) enako pomembni, ni opravilo vsebinske presoje (tehtanja) interesov udeležencev tega postopka. Ne gre sicer za v pritožbi očitano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ampak za zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je že zato moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Vsebinsko tehtanje prej opisanih interesov udeležencev bo možno šele po vzpostavitvi kontradiktornega postopka, v katerem bo tudi nasprotni udeleženki dana možnost izjave.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da ima vsak človek pravico do dostojnega pokopa v skladu z njegovimi željami. Odnos do mrtvih je eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, ki tudi od države (pri normativnem urejanju) zahteva varovanje določene civilizacijske ravni glede ravnanja z mrtvimi(7). Pritožbeno sodišče se strinja tudi s tem, da je načeloma treba spoštovati pokojnikovo poslednjo voljo, ne strinja pa se s stališčem, da po materialnem pravu ni nobenih zadržkov za pokop pokojnika po njegovih željah. Pritožnik izhaja iz zmotnega prepričanja(8), da to materialno pravo predstavlja določba 15. člena ZPPDej, ki določa, da pokop obsega dejanja, ki omogočajo položitev posmrtnih ostankov oziroma upepeljenih ostankov pokojnika v grobni prostor ali raztros pepela, v skladu z voljo pokojnika in na način, določen s pokopališkim redom(9). Po presoji pritožbenega sodišča se v zakonskem besedilu omenjena volja pokojnika nanaša na način pokopa, ne pa na prosto izbiro groba, saj v tem primeru volja pokojnika nujno trči v položaj najemnika groba. Ta je urejen v 30. členu ZPPDej, ki v prvem odstavku določa, da je najemnik groba lahko le ena oseba. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva(10) je razlog za tako ureditev ravno preprečitev sporov o tem, kdo je lahko pokopan v grobu in kdo ne(11). Pritožbena kritika takšne ureditve (po kateri svojci, ki želijo izpolniti poslednjo voljo pokojnika, tega zaradi nasprotovanja najemnika groba ne morejo izpolniti) ni prepričljiv argument za nadaljnje pritožbeno stališče, da bi že zato moral v primeru kolizije imeti prednost pokojni. Ravno zaradi te kolizije je treba ob upoštevanju raznolikosti življenjskih primerov in z doslednim spoštovanjem osebnostnih pravic (pravice do pietete) obeh udeležencev postopka pazljivo presojati, komu dati v obravnavanem primeru prednost, hkrati pa ustrezno upoštevati razumljivo in naravno željo pokojnika, da bi bil pokopan v družinskem grobu (kjer sta pokopana starša in brat). Tudi zatrjevani izjemno slabi odnosi med družinama predlagatelja in nasprotne udeleženke, ki jih slednja opisuje v odgovoru na pritožbo, so lahko relevantni, če se bodo izkazali za resnične, saj bi „prisilno“ negativno vplival na vse vidike pravice do pietete(12).

11. Nazadnje pritožbeno sodišče še opozarja, da je predlagana začasna odredba po svoji vsebini ureditvena začasna odredba, ki je dopustna ob upoštevanju strogih pogojev glede izkazane nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode in ob hkratnem tehtanju interesov strank postopka(13). To zahteva tudi presojo, ali bi bila začasna odredba reverzibilna: ali bi se kljub izdani začasni odredbi in izpolnitvi kasneje po končni odločbi, če bi bila ta zavrnilna, lahko vzpostavilo prejšnje stanje. Glede na specifične okoliščine primera, ko pogoj reverzibilnosti(14) odpira nadaljnja občutljiva vprašanja prekopa(15) pokojnika, mora biti dokazni standard izpolnjevanja pogojev za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe bistveno višji kot pri „običajnih“ regulacijskih odredbah.

12. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku upoštevati že obstoječe procesno gradivo obeh udeležencev (tudi odgovor na pritožbo nasprotne udeleženke) in morebitne nove navedbe, ki jih bosta podala do naroka in na naroku, ki ga je sodišče razpisalo za 10. 4. 2017 ter izvesti potrebne predlagane dokaze. V zadevi bo zaradi narave spora treba odločiti hitro, zato se kot najbolj realna možnost kaže, da bo treba ponovno odločiti o začasni odredbi in ne o samem predlogu (glavni stvari) z identičnim zahtevkom. Odločitev o samem predlogu namreč predpostavlja spoštovanje daljših procesnih rokov, ki se temu po naravi stvari nujnemu postopku ne prilegajo. Pritožbeno sodišče zato ponovno opozarja, da je treba v konkretnim primeru pri odločitvi o regulacijski začasni odredbi (ki bi v primeru ugoditve pomenila tudi izpolnitev zahtevka) uporabiti res visok dokazni standard.

13. O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): V tej fazi postopka se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti ali sploh gre za nepravdno zadevo, lahko pa že sedaj opozori, da se v skladu s prevladujočo pozitivistično teorijo za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom v slednjem obravnavajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon, to je Zakon o nepravdnem postopku ali drug zakon (prvi odstavek 1. člena ZNP).

Op. št. (2): O teoretičnih izhodiščih in vprašanjih varstva pietetnih čustev svojcev glej B. Novak, O naravi osebnostnih pravic, Podjetje in delo št. 6-7, str. 991-999, in B. Novak, Posmrtno varstvo osebnosti, Zbornik znanstvenih razprav, LX. Letnik, št. 2. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Up-2155/08 z dne 1. 10. 2009. Op. št. (4): Tudi ESČP je že presojalo odločitve v zvezi z načinom pokopa in ravnanjem s posmrtnimi ostanki v okviru pravice do spoštovanja osebnega in družinskega življenja (8. člena EKČP); glej npr. sodba ESČP v zadevi Elli Poluhas Dödsbo proti Švedski z dne 17. 1. 2006. Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča U-I-54/99 z dne 13. 6. 2002, točka 14. Op. št. (6): Sodba Upravnega sodišča U 327/1994 z dne 12. 12. 1996. Sodišče je obravnavalo zahtevo za prekop trupla na podlagi 9. člena takrat veljavnega Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč. V obrazložitvi je zapisalo:“Iz zakona izhaja namen, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba; gre torej zaosebnostne pravice.“ Glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS II U 127/2012 z dne 15. 5. 2013. Op. št. (7): Odločba Ustavnega sodišča U-I-54/99 z dne 13. 6. 2002, točka 13. Op. št. (8): Pritožnik trdi, da določba 15. člena ZPPDej predpostavlja pokop skladen z voljo najemnika.

Op. št. (9): Odlok o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč Občine Domžale Op. št. (10): Poročevalec DZ, letnik 2016, objava 4. 4. 2016 (EVA 2014-2130-0030).

Op. št. (11): Iz Poročevalca: Če bi zakon dopuščal več najemnikov groba, bi za vsak grob potrebovali soglasje vseh najemnikov, kar bi bilo v praksi težko doseči. Op. št. (12): Pravica do pietete se ne izčrpa le z obiski na grobu, pač pa svojcem zagotavlja predvsem zavest o mirnem počitku pokojnikov, zavest o spoštovanju nedotakljivosti njihovih posmrtnih ostankov in grobnega obeležja ter zavest o spoštovanju njihove preminulosti in njihovih za časa življenja izraženih želja (Odločba Ustavnega sodišča Up-2155/08 z dne 1. 10. 2009).

Op. št. (13): Odlo čba Ustavnega sodišča Up-257/97 z dne 16. 7. 1998. Op. št. (14): Na to vprašanje v pritožbi in v odgovoru na pritožbo posredno opozarjata že sami stranki. Predlagatelj trdi, da bi v primeru, če bi očeta sedaj pokopal v drugem grobu in ga v primeru uspešnega postopka v nadaljevanju lahko prekopal, to pomenilo hudo skrunitev trupla oziroma bi bil tak prekop vprašljiv, ker je oče želel biti pokopan v krsti. Nasprotna udeleženka trdi, da se s pokopom truplo načeloma za vedno pokoplje, za prekop trupla pa zakon predvideva posebne pogoje. Oba s temi trditvami merita na predpisano 10 letno mirovalno dobo (22. člen ZPPDej).

Op. št. (15): Pogoje določa 21. člen ZPPDej.