Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za pravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali z njeno neutemeljeno vložitvijo tožbe pred sodiščem v Sloveniji, čeprav iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah izhaja, da za tak spor ne more biti pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Čeprav je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala pristojnosti sodišča v Avstriji, s tem ni mogla zakriviti stroškov, ki so tožeči nastali zaradi njene neutemeljene vložitve tožbe v Sloveniji. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu, posebno še, ker gre za dva ločena postopka v različnih državah. Toženi stranki ni mogoče vzeti možnosti, da se zoper zahtevke tožeče stranke brani z vsemi razpoložljivimi ugovori. Da bi šlo za zlorabo pravic pa pritožnica ne zatrjuje. V pravdnem postopku je načelo krivde dopolnilni, ne pa temelji kriterij za povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških zato pravilno uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi kot temeljno merilo, saj ni sprejemljivo, da bi o stroških celotnega postopka odločilo po načelu krivde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.702,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov in zavrne zahtevo tožene stranke, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo pred prvostopenjskim sodiščem, ki pa je bila s pravnomočnim sklepom z dne 14. 2. 2018 zaradi nepristojnosti sodišča Republike Slovenije za obravnavanje spora med pravdnima strankama, ki sta tuji pravni osebi s sedežem v Avstriji, zavržena. Tožeča stranka v zahtevi za povrnitev stroškov in ponovno v pritožbi navaja, da je morala po krivdi tožene stranke, ki je v pravdnem postopku v Avstriji ugovarjala pristojnosti dunajskega sodišča za odločanje o istem tožbenem zahtevku, v izogib nevarnosti zastaranja vložiti tožbo še pred sodiščem v Sloveniji. Po njenem mnenju je imel neupravičen ugovor tožene stranke o nepristojnosti sodišča na Dunaju zgolj namen zavlačevanja postopka, zato je po njenem podana krivda tožene stranke za nastale stroške po določilu prvega odstavka 156. člena ZPP. Tožena stranka nasprotno meni, da vsaka stranka sama oceni, kakšne so njene možnosti uspeha v posameznem pravdnem postopku, tožena stranka pa se brani tako, kot meni, da je najboljše za zaščito njenih interesov. Zato krivde za nastanek pravdnih stroškov ne priznava.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za pravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali z njeno neutemeljeno vložitvijo tožbe pred sodiščem v Sloveniji, čeprav iz Uredbe EU o mednarodni pristojnosti in priznanju ter izvršitvi v civilnih in gospodarskih zadevah izhaja, da za tak spor ne more biti pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Čeprav je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala pristojnosti sodišča v Avstriji, s tem ni mogla zakriviti stroškov, ki so tožeči nastali zaradi njene neutemeljene vložitve tožbe v Sloveniji. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu, posebno še, ker gre za dva ločena postopka v različnih državah. Toženi stranki ni mogoče vzeti možnosti, da se zoper zahtevke tožeče stranke brani z vsemi razpoložljivimi ugovori. Da bi šlo za zlorabo pravic pa pritožnica ne zatrjuje. V pravdnem postopku je načelo krivde dopolnilni, ne pa temelji kriterij za povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških zato pravilno uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi kot temeljno merilo, saj ni sprejemljivo, da bi o stroških celotnega postopka odločilo po načelu krivde.

7. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbi ni doprinesla k odločitvi.