Jedro

Da je podstrešje skupni del stanovanjske hiše in kot tak uživa poseben pravni režim, določa sedanji Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96 - 8. člen), podobno pa je veljalo tudi po prejšnji zakonodaji (Zakon o lastnini na delih stavb, Ur.l. SRS, št. 19/76, 1. odstavek 4. člena, Zakon o lastnini na delih stavb, Ur.l. SFRJ, št. 43/65 in 57/65, 3. odstavek 5. člena). V vseh teh določbah so skupni prostori posebej opredeljeni in zanje velja poseben režim (ne glede na to, ali gre za solastnino ali prej skupno lastnino), to je režim, ki omogoča dostop in uporabo podstrešja vseh solastnikov stavbe kot celote oziroma etažnih lastnikov posameznih stanovanj.

Tudi če bi držala trditev o morebitni služnosti uporabe podstrešja, revizijski ugovor o prenehanju zaradi nepotrebnosti ali neizvrševanja po 58. členu ZTLR ne bi bil utemeljen. Ker gre za skupni del stavbe, kljub dejstvu, da je dostop do podstrešja možen le skozi eno stanovanje, ta dostop mora obstajati ves čas, dokler obstaja tudi solastninska pravica na stavbi ali etažna lastnina na posameznem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti poseganje v omejevanje izvrševanja solastninske pravice tožeče stranke na solastnini v stanovanjski hiši na parc.št. 701, zk. vložek 1240, k.o... ter sta dolžna tožnikoma v skladu s pogoji dednega dogovora z dne 12.5.1972 po potrebi dopustiti dostop do podstrešja. V presežku je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Sodišči sta presodili, da je sporno podstrešje v solasti pravdnih strank. Solastnina je omejena le z dednim dogovorom z dne 12.5.1972, ki sta ga sklenila pravna prednika pravdnih strank. Po tem dogovoru morata toženca dopustiti tožnikoma po potrebi dostop do podstrešja.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je treba sporno razmerje presojati po določbah ZTLR o služnostni pravici (57. in 58. člen ZTLR) in ne po določbah o varstvu lastninske pravice. Toženca trdita, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je stvarna služnost, ki je bila dogovorjena z dednim dogovorom, prenehala bodisi zaradi neizvrševanja, bodisi zaradi nepotrebnosti. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je služnostna pravica prenehala že pravnemu predniku tožnikov M. A., prav tako pa bi moralo ugotavljati, ali je služnost za lastnika spodnjega stanovanja sploh še potrebna. Ker vsega tega ni storilo, je zmotno uporabilo navedene določbe ZTLR. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da ugodi pritožbi tožene stranke, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP, ki se še vedno uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). Že to dejstvo omejuje revizijsko sodišče pri poseganju v trditveno in dejansko podlago, ugotovljeno na drugi in prvi stopnji. Izrecna prepoved poseganja v ugotovljeno dejansko stanje je določena v 3. odstavku 385. člena ZPP. Posredno ta prepoved sega tudi na področje materialnega prava, kadar drugačna pravna kvalifikacija na revizijski stopnji zahteva drugačno trditveno podlago in dokazno podlago, kot je bila uveljavljana na prvi in drugi stopnji. Poseg v trditveno in dejansko podlago je izjemoma dopusten le, če gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka (387. člen ZPP).

Toženca v reviziji posegata v vsebino dednega dogovora z dne 12.5.1972, v katerem je izrecno določeno, da ostaja sporno podstrešje v solastnini bratov M. A. (pravnih prednikov tožnikov) in S. A. (sedanjega prvega toženca). Zoper vsebino omejitev v tem dednem dogovoru toženca med postopkom na prvi in drugi stopnji nista ugovarjala, drugačna interpretacija vsebine teh omejitev, ki sta jo le delno načela v pritožbi, pa je stvar materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da gre v obravnavanem sporu za lastninskopravno varstvo po 42. in 43. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), in ne za varstvo služnostne pravice po 57. členu ZTLR. Pritožbeno sodišče je tudi pravilno opredelilo vsebino pravice, ki je bila dogovorjena. Pravilen je tudi poudarek, da je pri presoji treba upoštevati naravo stvari, ki je predmet spora (stanovanjska hiša, skupno podstrešje). Da je podstrešje skupni del stanovanjske hiše in kot tak uživa poseben pravni režim, določa sedanji Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96 - 8. člen), podobno pa je veljalo tudi po prejšnji zakonodaji (Zakon o lastnini na delih stavb, Ur.l. SRS, št. 19/76, 1. odstavek 4. člena, Zakon o lastnini na delih stavb, Ur.l. SFRJ, št. 43/65 in 57/65, 3. odstavek 5. člena). V vseh teh določbah so skupni prostori posebej opredeljeni in zanje velja poseben režim (ne glede na to, ali gre za solastnino ali prej skupno lastnino), to je režim, ki omogoča dostop in uporabo podstrešja vseh solastnikov stavbe kot celote oziroma etažnih lastnikov posameznih stanovanj (izjeme, ki se nanašajo na preureditev podstrešja v stanovanje, za ta spor niso pomembne).

Pa tudi, če bi držala trditev tožencev o morebitni služnosti uporabe podstrešja, revizijski ugovor o prenehanju zaradi nepotrebnosti ali neizvrševanja po 58. členu ZTLR ne bi bil utemeljen. Ker gre za skupni del stavbe, kljub dejstvu, da je dostop do podstrešja možen le skozi eno stanovanje, ta dostop mora obstajati ves čas, dokler obstaja tudi solastninska pravica na stavbi ali etažna lastnina na posameznem stanovanju. Kajti potreba, ki obstaja glede skupnega dela, bodisi za uporabo, ki je izrecno navedena v izreku prvostopne sodbe, bodisi za vzdrževanje strehe (kar je v korist tožencev), se lahko pojavita kadarkoli, dokler stavba stoji. Tudi preprečitev ali odprava morebitne škode, ki lahko nastane zaradi poškodb ostrešja, preko njega pa tudi ostalega dela podstrešja in ostalih delov stavbe, zahteva režim, kakršen je za skupne dele stavbe predpisan. Po naravi stvari torej tudi morebitna služnost ne bi mogla prenehati prej, kot bi prenehala pravica na stavbi kot celoti oziroma posameznem stanovanju.

Sodišči druge in prve stopnje sta tako o sporu pravilno odločili in tudi nista kršili nobene procesne določbe, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77).

Kolikor pa tožena stranka kot novoto v revizijskem postopku načenja vprašanje aktivne legitimacije drugega tožnika, pa revizijsko sodišče ponavlja, da novote v zvezi z uporabo materialnega prava (aktivna legitimacija je materialnopravno vprašanje) na revizijski stopnji niso več dovoljene. Ta ugovor bi morala tožena stranka postaviti že prej.

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tudi sama trpeti stroške revizijskega postopka. Izrek o stroških je zajet v zavrnilnem delu sodbe.