Jedro

V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je okoliščina, da si je tožnica takoj po izteku odpovednega roka poiskala novo zaposlitev pri drugem delodajalcu, lahko le eden izmed kriterijev za določitev odškodnine. Tožnica je imela izbiro: vrnitev na delo k toženi stranki (brez odškodnine po 118. členu ZDR) ali pa sodno razvezo z odškodnino. Tožnica je izbrala slednjo možnost, zato je upravičena do odškodnine kot nadomestila za reintegracijo v smislu 118. člena ZDR. Takojšnja zaposlitev tožnice pri drugem delodajalcu ne more biti v škodo tožnice, saj bi bila sicer v slabšem položaju v primerjavi z delavci, ki se do odločitve sodišča prve stopnje sploh ne zaposlijo drugje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) delno spremeni tako, da sedaj glasi: „I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v bruto znesku 5.206,44 EUR in da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v bruto znesku 42.515,34 EUR.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 998,53 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki bruto znesek 4.207,91 EUR, zmanjšan za plačilo pripadajočih davkov in prispevkov, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

IV. V presežku se tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do bruto zneska 47.721,78 EUR, zmanjšane za plačilo pripadajočih davkov in prispevkov, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila) zavrne.“.

V ostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.278,10 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dvakrat odločilo. S sodbo opr. št. I Pd 945/2009 z dne 13. 4. 2010 je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 5. 2009 ter prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki z iztekom trimesečnega odpovednega roka, tj. z dnem 30. 8. 2009. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici namesto reintegracije izplačati odškodnino v višini ene bruto mesečne plače (2.651,16 EUR), zmanjšane za plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, v 15 dneh od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov. O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo z dne 22. 7. 2010 je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1138/2010 z dne 14. 4. 2011 in izpodbijani del sodbe v odločitvi, ki se nanaša na plačilo odškodnine in povrnitev pravdnih stroškov, razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem, glede odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 5. 2009 in o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 8. 2009, je pritožbo zavrnilo in delno potrdilo izpodbijano sodbo. Revizijo tožene stranke zoper pravnomočni del sodbe je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku (sodba opr. št. VIII Ips 176/2011 z dne 19. 6. 2012) zavrnilo in odločilo, da tožnica sama krije stroške odgovora na revizijo.

Pritožbeno sodišče je v razlogih razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 1138/2010 z dne 14. 4. 2011 pojasnilo, da gre pri odškodnini po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) za odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca ter vzpostavitvi delovnega razmerja, najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, zaradi česar se pri odločanju o njenem povračilu ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega prava. Zaradi neupoštevanja pravne narave odškodnine iz 118. člena ZDR in kriterijev, ki so odločilni za prisojo te odškodnine, je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da v ponovnem postopku zasliši tožnico in nato o odškodnini ponovno odloči. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka namesto reintegracije dolžna izplačati odškodnino v višini 18 mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je znesek 47.721,78 EUR bruto, zmanjšan za plačilo davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.125,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

Zoper I. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče v ponovljenem postopku ni opredelilo do škode, ki ji je nastala, temveč je pavšalno zaključilo, da le-ta ni nastala. Sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, ki jasno izkazujejo, da ji je nastala škoda zaradi nezakonite odpovedi. Tožena stranka ni podala ocene tožničinega dela za leto 2009. Dejstvo, da je bila tožnica v zadnjih nekaj mesecih odsotna z dela zaradi bolezni, še ne pomeni, da ji tožena stranka ni bila dolžna podati takšne ocene. Ker ji tožena stranka ni podala ocene, ni mogla napredovati pri drugem delodajalcu. Zaradi onemogočanja napredovanja je tožnica prikrajšana za vsaj 240,00 EUR bruto mesečno. Sodišče se ni opredelilo do poslabšanja delovnih pogojev pri novem delodajalcu. Tožnica je izpovedala, da je zaradi dela pri toženi stranki specialistični izpit opravila šele dne 23. 10. 2009. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnica kljub več kot dveletni zaposlitvi ni opravila specialističnega izpita pri toženi stranki, in se ni opredelilo do škode, ki ji je zaradi tega nastala. Nepravilen je zaključek, da tožnica ni utrpela nobene škode, ker se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila pri drugem delodajalcu. Meni, da je z odločitvijo sodišča prve stopnje tožena stranka dejansko nagrajena, saj se ji je nezakonita odpoved izplačala. Obveznost tožene stranke je namreč bistveno manjša, kot bi bila, če bi bila odpoved zakonita. Z odločitvijo sodišča prve stopnje je bila tožena stranka nagrajena za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v konkretnem primeru ni uporabilo ustreznih kriterijev za odmero odškodnine po 118. členu ZDR. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je tožeča stranka obrazložila svojo pritožbo in vztrajala pri postavljenem zahtevku. Tožena stranka, ki sicer ni podala odgovora na pritožbo, pa je vztrajala pri svojih dosedanjih stališčih glede neutemeljenosti odškodninskega zahtevka.

Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje v listinskih prilogah od A1 do A6 ter dodatno zaslišalo tožnico.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba vsebuje razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. Zato ni podana v pritožbi uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi o denarni odškodnini po 118. členu ZDR zaradi (ponovne) zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je pomanjkljivosti popravilo s ponovitvijo izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi.

Pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo v višini ene do 18 plač, tj. za škodo, ki nastane, ker se delavec ne vrne na delo in si mora poiskati drugo zaposlitev. Kriterije za njeno odmero je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd.. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni utrpela nobene bodoče škode pri toženi stranki, ker se je na novo zaposlila pri toženi stranki takoj po izteku odpovednega roka. V primeru (pravnomočno ugotovljene) sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je okoliščina, da si je tožnica takoj po izteku odpovednega roka poiskala novo zaposlitev pri drugem delodajalcu, lahko le eden izmed kriterijev za določitev odškodnine. Tožnica je imela izbiro: vrnitev na delo k toženi stranki (brez odškodnine po 118. členu ZDR) ali pa sodno razvezo z odškodnino. Tožnica je izbrala slednjo možnost, zato je upravičena do odškodnine kot nadomestila za reintegracijo v smislu 118. člena ZDR.

Dejanske ugotovitve sodišča, relevantne pri določitvi višine odškodnine v tej zadevi, so: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena skoraj tri leta oziroma dve leti in osem mesecev, skupaj pa ima osem let delovne dobe, - po poklicu je doktor medicine in ima zaključeno specializacijo s področja pediatrije, - v času sojenja na prvi stopnji je bila tožnica stara 51 let in da - tožnica sama skrbi za dva nepreskrbljena otroka.

Poleg navedenih ugotovitev je potrebno upoštevati tudi okoliščino, da se je tožnica že takoj naslednji dan po izteku odpovednega roka zaposlila pri drugem delodajalcu (31. 8. 2009). Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne prijavljena v zavarovanje ter prejema višjo plačo, vendar so se delovni pogoji glede na zaposlitev pri toženi stranki poslabšali, saj opravlja bistveno več ur notranjega in zunanjega dežurstva. Tožnica si je takoj našla drugo zaposlitev, kar predstavlja ukrep zmanjševanja škode. Pri tem pa je treba upoštevati, da delavcem v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pripadajo pravice iz delovnega razmerja do vzpostavitve novega delovnega razmerja oziroma do odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko delavcu, ki si takoj najde zaposlitev, ni mogoče priznati drugih pravic iz delovnega razmerja kljub nezakonitemu prenehanju delovnega razmerja. Takojšnja zaposlitev pri drugem delodajalcu v konkretnem primeru ne more biti v škodo tožnice, saj bi bila sicer v slabšem položaju v primerjavi z delavci, ki se do odločitve sodišča prve stopnje sploh ne zaposlijo pri drugem delodajalcu.

Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do odškodnine v znesku dveh bruto plač (2 x 2.603,22 EUR = 5.206,44 EUR), upoštevaje povprečne plače, ki bi bile tožnici izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Do višje odškodnine glede na kriterije, ki jih je pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR treba upoštevati, tožnica ni upravičena. Brez podlage so tako pritožbene navedbe, da bi bilo pri odmeri upoštevati, da je tožnica opravila specialistični izpit tri leta po končani specializaciji. V kolikor je tožnica menila, da ji tožena stranka s tem v zvezi krši njene pravice iz delovnega razmerja, bi morala uveljavljati pravno varstvo. Podobno velja za pritožbeno prizadevanje, da se pri odmeri odškodnine upošteva njeno prikrajšanje pri plači oziroma napredovanju v višji plačni razred, ker tožena stranka ni ocenila njenega dela v letu 2009. Tožeča stranka je bila zaposlena pri toženi stranki, ki sodi v javni sektor, pravno varstvo javnega uslužbenca, ki ni bil ocenjen, pa je predvideno v 17.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Zato navedenih dveh okoliščin, ki ju izpostavlja pritožba, sodišče druge stopnje ni upoštevalo kot kriterijev pri določitvi višine odškodnine, ker se njo ne skladajo. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožničino psihično trpljenje zaradi podane odpovedi ni kriterij, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 90/2012 z dne 18. 2. 2013).

V tem sporu je tožena stranka tožničini terjatvi ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev iz naslova izplačane odpravnine v znesku 998,53 EUR. Takšen pobotni ugovor je odvisen od vsebine odločitve o obstoju terjatve tožnice, tj. od (delne) ugoditve tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala izplačilo denarne odškodnine. Ker je tožnica upravičena do denarne odškodnine po 118. členu ZDR, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o obstoju v pobot uveljavljanje terjatve. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). S pravnomočnostjo sodbe o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odpadla pravna podlaga za odpravnino, ki je bila izplačana tožnici ob izplačilu plače za avgust 2009, zato obstoji terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova izplačane odpravnine v znesku 998,53 EUR. Navedeno plačilo je zato potrebno upoštevati pri izračunu dolgovanega zneska odškodnine in ga odšteti od zneska 5.206,44 EUR.

Na podlagi prvega odstavka 351. člena in 1. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatev obeh strank ter neobstoj dela terjatve tožnice, ugotovljeni terjatvi tožnice in tožene stranke pobotalo tako, da je za znesek izplačane odpravnine znižalo višino odmerjene odškodnine po 118. členu ZDR, tako dobljeni znesek (4.207,91 EUR) pa naložilo v plačilo toženi stranki s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S takšno odločitvijo je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno upoštevano, da delavec v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne more biti v enakem ali celo slabšem položaju, kot v primeru, če bi mu delovno razmerje prenehalo na podlagi zakonite odpovedi. V preostalem, glede zahtevka za plačilo razlike do vtoževanega zneska 47.721,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, zato je ob ugotovitvi, da v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Pri odločanju o plačilu odškodnine zaradi sodne razveze gre za pravico, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, v katerem pa je tožnica uspela. Zato je tožnica upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 1.278,10 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 – 587,20 EUR, nagrado za pritožbeni narok po tarifni številki 3212 – 440,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6001 – 20,00 EUR ter 22 % DDV), kar je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).