Jedro

Sodišče prve stopnje je ob pomanjkljivi dokazni podlagi za leto 2022 svojo odločitev pravilno oprlo na podatke, s katerimi je v času odločanja o toženkinem predlogu razpolagalo, tj. na podatke iz letnega poročila za leto 2020. Iz teh pa izhaja, da toženka razpolaga s finančnimi sredstvi in premoženjem za plačilo sodne takse.

Ker toženka za transakcijske račune v različnih državah članicah Evropske Unije ni predložila podatkov o njihovem stanju, ni dokazala zatrjevanega slabega likvidnostnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin predlog za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper sklep se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in sklene, da se toženkinemu predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožnici naloži povrnitev stroškov s pripadki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dokazno breme o pogojih za taksno oprostitev je bilo na toženki (prim. 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), ki pa mu ta ni zadostila.

5. Sodišče prve stopnje je glede finančnega in premoženjskega stanja na podlagi izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2020 ugotovilo, da je v tem letu toženkin bilančni dobiček znašal 93.945 EUR, na podlagi bilance stanja z dne 31. 12. 2020 pa je ugotovilo, da je toženka na ta dan izkazovala dolgoročna sredstva v višini 90.008,28 EUR in kratkoročna sredstva v višini 5,129.985,33 EUR. Glede predložitve novejših podatkov (tj. za leto 2022) je ocenilo, da toženka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka sicer res trdila, da je bila prisiljena prekiniti s poslovanjem, da nima ne premoženja (stvari, terjatev in drugih premoženjskih pravic) ne denarnih sredstev, vendar pa teh (aktualnih) razmer ni dokazala. Toženkina navedba, da računovodskih izkazov za leti 2021 in 2022, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je brez premoženja, ni mogla oddati in predložiti sodišču, ker jih računovodstvo zaradi neplačanih računov ni pripravilo, ni pravno upoštevna. Sodišče prve stopnje je tako ob pomanjkljivi dokazni podlagi za leto 2022 svojo odločitev pravilno oprlo na podatke, s katerimi je v času odločanja o toženkinem predlogu razpolagalo, tj. na podatke iz letnega poročila za leto 2020. Iz teh pa izhaja, da toženka razpolaga s finančnimi sredstvi in premoženjem za plačilo sodne takse.

7. Glede likvidnostnega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka nima odprtega transakcijskega računa v Republiki Sloveniji, ima pa 11 transakcijskih računov v različnih državah članicah Evropske Unije, česar toženka pritožbeno ne izpodbija. Ker za te transakcijske račune toženka ni predložila podatkov o njihovem stanju, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi ni dokazala slabega likvidnostnega stanja.

8. Toženka je šele pritožbi kot dokaz, da je "v slabem finančnem položaju", predložila izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo, finance in vrednotenje podjetij A. A. z dne 9. 1. 2023, ki je bilo izdelano v zadevi opr. št. I 1742/2022, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (priloga B76). Pritožnica zgolj pavšalno navaja, da je to mnenje pridobila "v vmesnem času". Glede na to, da je bilo mnenje izdelano 9. 1. 2023 in predloženo Okrajnemu sodišču v Ljubljani 10. 1. 2023, da je bil predlog za taksno oprostitev vložen 31. 3. 2023, izpodbijani sklep pa je bil izdan šele 16. 5. 2023, bi morala toženka konkretizirano zatrjevati in dokazati, da je mnenje prejela šele po izdaji izpodbijanega sklepa – da ga torej brez svoje krivde ni mogla predložiti do odločitve sodišča prve stopnje (337. člen ZPP). Slednjega pa toženka ni izkazala. Tudi sicer pa, če bi pritožbeno sodišče mnenje upoštevalo kot pravočasno, le-to še ne dokazuje, da toženka nima sredstev in jih tudi ne more zagotoviti za plačilo sodne takse. Izvedenkina ugotovitev, da poslovni delež lastnika B. B. v toženki nima iztržljive vrednosti, namreč ni nujno v korelaciji z (ne)zmožnostjo plačila sodne takse. Oziroma povedano drugače, dejstvo, da vrednost poslovnega deleža ni iztržljiva, še ne pomeni, da toženka nima premoženja oziroma likvidnostnih sredstev za plačilo sodne takse.1

9. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Skladno s tretjim odstavkom 14. a člena ZST-1 pritožbeno sodišče toženko opozarja, da začne teči rok za plačilo takse v višini 1.227 EUR, odmerjene s plačilnim nalogom z dne 23. 3. 2023, naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tudi sicer pa iz izvedenkinega mnenja izhaja, da cenitev ni bila izdelana v skladu s Hierarhijo pravil ocenjevanja vrednosti, saj za izdelavo cenitve izvedenka ni razpolagala z analitičnimi podatki družbe, zaradi česar je mnenje pripravila le na osnovi javno objavljenih podatkov toženke (str. 2 izvedenskega mnenja).