Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če upravnik ni zalagal stroškov za solastnike, lahko le-te le zastopa v pravdi. Utemeljen je le zahtevek za stroške upravljanja.
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi z dne 15.2.1996 razveljavi in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.
Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe, ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov obratovanja lastniki ne plačujejo direktno dobaviteljem, ampak prihajajo računi na upravnika in v prvi fazi mora upravnik te stroške plačati. To izhaja tudi iz fakture z dne 8.9.1994, katero prilaga tožeča stranka v pritožbi. V nasprotju s predhodnimi razlogi sodbe samo sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zahteva za naloge upravnika plačilo po pogodbi. To je razvidno tudi iz faktur, ki jih je prejela za sporno obdobje tožena stranka. Nato pa zaključuje, da ni razvidno, v kakšnem delu se zahtevek dejansko nanaša na stroške upravljanja.
Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in zahteva njeno zavrnitev.
Pritožba je utemeljena.
Treba je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da iz zahtevka tožeče stranke ne izhaja, v kakšnem delu se dejansko ti stroški nanašajo na stroške upravljanja. Zadeva se je začela v postopku s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Podlaga za predlog so bile listine, katere je tožeča stranka priložla v prilogi A 1. Iz teh listin izhaja, da gre pri toženi stranki med drugim za zahtevane stroške upravnika več kot po 545,00 SIT. Res je, da je to bilo v obliki postopka, ki se začne s predlogom na podlagi verodostojne listine, ki te postavke niso natančno določene. Vendar bi v pravdi, ki teče po ugovoru tožene stranke, sodišče prve stopnje moralo v primeru, da meni, da ti zahtevki niso specificirani, pozvati tožečo stranko v mejah razjasnjevalne dolžnosti (289. čl. ZPP), da te zahtevke natančno specificira. V konkretnem primeru pa iz listin, ki so bile podlaga postopku, izhaja, koliko znašajo stroški upravljanja. Če je sodišče menilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen le za stroške za upravnika, bi moralo pozvati tožečo stranko, naj ustrezno modificira tožbeni zahtevek in šele če temu pozivu tožeča stranka ne bi sledila, tožbeni zahtevek zavrniti.
Ker so v odločbi o teh dejstvih nasprotja, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožena stranka zniževala postavko iz računa za upravnika, po drugi strani pa ugotavlja, da iz zahtevka ne izhaja, na kaj se stroški nanašajo, so podana nasprotja v odločbi o odločilnih dejstvih. To je narekovalo razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77).
V nadaljevanju postopka naj sodišče pozove tožečo stranko, naj specificira tožbeni zahtevek tako, da bo jasno, kateri znesek zahteva in iz katerega naslova. Gre namreč za pravdo in ne več za postopek po predlogu za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
Tožeči stranki pa je treba še pojasniti, da v dosedanjem postopku ni dokazala svoje trdive, da je zalagala sredstva za toženo stranko; ravno obratno. Sodišče prve stopnje je po opravljenem zaslišanju zastopnika tožeče stranke ugotovilo, da tožeča stranka nakazuje denar dobaviteljem iz računa, na katerega plačujejo denar ostali solastniki. Račun, katerega je predložila v pritožbi (priloga A 3), pa se nanaša na stroške, ki jih v prilogi oz. verodostojni listini ni bilo zaslediti. Če se bo v nadaljevanju postopka pokazalo, da tožeča stranka ni zalagala za zahtevane zneske svojega denarja, ostanejo odprti le še stroški tožeče stranke kot upravnika. Za ostale stroške bi namreč morali tožiti solastniki, saj so zalagali za toženo stranko oz. dolguje njim. Upravnik je v tem primeru le zakoniti zastopnik (29. čl. SZ).
Izrek o pravdnih stroških temelji na 166. čl. ZPP/77.