Jedro

Na podlagi ocene po posameznih kriterijih so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Tožnik ob upoštevanju ocene ni izpolnjeval pogojev za izredno napredovanje, zato je ob prvi razporeditvi v plačilne razrede lahko le redno napredoval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločitev organov tožene stranke o razvrstitvi tožnika v plačilni razred, ugotovitev, da je izpolnjeval pogoje za izredno napredovanje ter plačilo razlike plače za čas od 1.3.1997 do upokojitve 20.4.2000. Tako je odločilo predvsem na podlagi izpovedi ravnatelja, čigar ocena je bila odločilna pri prvi razporeditvi v plačilne razrede. Ravnatelj je ocenil, da so imeli tisti, ki so bili ocenjeni po kriteriju funkcionalnih znanj, več teh znanj kot tožnik, kar se je pokazalo tudi pri rezultatih dijakov pri maturi. Poleg rezultatov mature je pri ocenjevanju upošteval tudi druge kriterije: podatke, ki so bili na razpolago v personalni mapi in tiste, ki jih je poznal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Podana je kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker imata izpodbijani sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se jih ne da preizkusiti, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o izpovedbah in zapisniki o teh izpovedbah.

Sodišče druge stopnje ni presojalo vseh dokazov vestno in skrbno, s čimer ni prišlo le do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Izpoved ravnatelja je bila neprepričljiva in pomanjkljiva, zato sodišče take izjave ne bi smelo šteti kot odločilen dokaz. Sodba se opira na subjektivno oceno, ki ni v ničemer preverjena, sodišče pa ni upoštevalo številnih dokazov, ki jih je predložil tožnik in jih ni presojalo skupaj z izpovedbo ravnatelja. Tudi Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede je bil zmotno uporabljen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba je morda res skopa, kljub temu pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor tožeča stranka povzema dejanske ugotovitve in graja dokazno oceno sodišč, gre zato za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga, zato teh navedb ni mogoče upoštevati.

Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001 odpravilo nekatere določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS. št. 41/94, 49/95 in 66/96 - Pravilnik), za nekatere pa je ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo in zakonom. Odpravljena je bila tudi določba, po kateri je lahko izredno napredovalo le omejeno število zaposlenih, in to ne glede na dejansko oceno po posameznih kriterijih, temveč s pavšalno določeno mejo v odstotku. V času odločanja v tej zadevi je odločba Ustavnega sodišča že veljala, kar pomeni tudi, da Pravilnik ni več določal omejitev števila zaposlenih, ki lahko izredno napredujejo. Ob pravilni uporabi Pravilnika zato kvota možnih izrednih napredovanj ni več smela vplivati na ocenjevanje zaposlenih po posameznih kriterijih (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 200/2001 z dne 1.10.2002). Izpodbijana sodba bi bila tako nezakonita, kolikor bi odločitev temeljila na tem dejstvu. Za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe sta torej bistvena presoja ocene ravnatelja o izpolnjevanju pogojev za prvo napredovanje (25. in 26. člen Pravilnika, Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95, v zvezi z 12. členom novele Pravilnika, Uradni list RS, št. 66/96) in ugotovitev, ali je na objektivnost oziroma pravilnost te ocene vplivala vnaprejšnja omejitev števila zaposlenih, ki bodo dejansko lahko napredovali.

Pravilnik v 25. členu (njegove določbe so po odločitvi Ustavnega sodišča v skladu z Ustavo in zakonom; točke 35 do 37 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča) ne določa, da se pri prvi razporeditvi v plačilni razred ne uporabljajo določbe II. poglavja. Določa le, da se izpolnjevanje pogojev ne ugotavlja na tam predpisan način in da se izpolnjevanje pogojev ne dokazuje s pisnimi dokazi. Izpolnjevanje pogojev za napredovanje temelji na oceni ravnatelja na posebnem obrazcu, ki pa tudi v tem primeru kot enega od pogojev določa dodatna funkcionalna znanja. Katere usposobljenosti se upoštevajo pri tem kriteriju, določa 10. člen Pravilnika in na to opredelitev je bil vezan ravnatelj tudi pri oceni za prvo razporeditev.

Odločitev sodišča temelji na dokazni presoji (na tako ugotovljeno dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče), da je bila ocena ravnatelja objektivna. Sodišče je dokazno oceno sprejelo na podlagi predloženih listinskih dokazov, izpovedi tožnika ter predvsem ravnatelja o oceni tožnika po posameznih kriterijih in o primerjavi s tistimi delavci tožene stranke, ki so jim bile priznane točke po kriteriju dodatnih funkcionalnih znanj. Sodišči nista ugotovili, da bi bil razlog za neoceno tožnika po tem kriteriju prepoved izrednega napredovanja več kot 20 odstotkom zaposlenih.

Pri tem je treba upoštevati še naslednje: Predmet sodne presoje je zakonitost in pravilnost ocene tožnika (in posledično razvrstitev v plačilni razred), ne pa ocene drugih učiteljev pri toženi stranki. To pomeni, da tudi morebitna napačna ali nepravilna ocena drugih učiteljev po spornem kriteriju, ne pomeni tudi, da bi moral biti tudi tožnik ocenjen enako napačno. Predvsem pa je treba izhajati iz opredelitve v Pravilniku, kaj sploh so dodatna funkcionalna znanja: gre za pridobljena in s potrdilom izkazana strokovno usposobljenost in funkcionalna znanja, ki omogočajo boljše in hitrejše opravljanje delovnih nalog in ki niso predpisana (že) kot pogoj za razporeditev na delovno mesto, niti se niso uveljavljala pri napredovanju v naziv (10. člen Pravilnika).

Ravnatelj je izpovedal (na obravnavi 7.5.2003), da je pri oceni tožnika - ki ga je enako kot druge delavce dobro poznal - upošteval vse podatke, ki so mu bili na razpolago in je pri oceni upošteval tudi določbo 10. člena Pravilnika. Tožnik tudi v reviziji ne navaja, katerih potrdil o izkazani strokovni usposobljenosti in funkcionalnih znanjih ravnatelj ni upošteval. Kolikor pa se tožnik sklicuje na dokumentacijo, ki jo je predložil sodišču (priloge A4 do A8), pa se te listine nanašajo predvsem na dokazila o izpolnjevanje kriterijev po 11. in 13. členu Pravilnika, torej na kriterije, po katerih je bil tožnik ocenjen in niso sporni. Gre za mentorstvo, vodenje različnih delovnih skupin, članstvo v maturitetnih komisijah, vodenje seminarjev ali strokovnih posvetov, aktivno udeležbo na domačih in mednarodnih seminarjih, objavljene strokovne članke in knjige, opravljanje dodatnih nalog, in podobno. Vse okoliščine, ki bi po navedbah tožnika morale biti upoštevane kot dodatna funkcionalna znanja, so torej bile upoštevane v okviru kriterijev interdisciplinarnosti in ustvarjalnosti. Tako tudi že v trditvah in dokaznih predlogih tožnika ni podlage za drugačno oceno tožnika tudi še po spornem kriteriju.

Na podlagi ocene po posameznih kriterijih so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Tožnik ob upoštevanju ocene ni izpolnjeval pogojev za izredno napredovanje, zato je ob prvi razporeditvi v plačilne razrede lahko le redno napredoval. Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).