Jedro

Menica po vpogledu je plačljiva, kakor hitro se predloži. Predložiti pa jo je treba v plačilo v enem letu od dneva izdaje. Ker je torej tožeča stranka kot imetnica menice zamudila predložiti menico akceptantu v plačilo v enoletnem roku, je izgubila vse svoje pravice iz tega naslova do vseh podpisnikov menice, razen do akceptanta.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari in izreku o stroških spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z 2. februarja 2006 v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, v celoti razveljavi v tč. 1 in 3 izreka in se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko na plačilo glavnice 21.296,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. novembra 2005 in stroškov izvršilnega postopka v znesku 225,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. februarja 2006 zavrne. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti prvotoženi stranki 851,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z 2. februarja 2006 v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, delno razveljavi v tč. 1 izreka in se tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v obrestnem delu, ki zadeva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.538,20 EUR od 29. novembra 2005 do 12. decembra 2005, zavrne; sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 423,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig 1 z 2. februarja 2006 v tč. 1 in 3 izreka v celoti v veljavi tako, da sta dolžni toženi stranki v treh dneh plačati tožeči stranki 21.296,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. novembra 2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 225,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. februarja 2006 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da morata toženi stranki v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.911,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper to sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili toženi stranki po skupni pooblaščenki, pri čemer sta predlagali sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da garancija ne bi smela biti plačana, ker tožeči stranki ni bil predložen CMR dokument, pri čemer je bila predhodna predložitev tega dokumenta v pogodbi o bančni garanciji dogovorjena kot pogoj za plačilo banke po sprejeti garanciji. Kasnejše ustne spremembe tega dogovora ne spreminjajo (čl. 1083/2 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zv. z drugim odstavkom 51. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), zato je ta del ničen (55. čl. OZ). V konkretnem primeru gre za lastno trasirano menico, ki je bila izdana 30. avgusta 2004 in je torej zapadla 30. avgusta 2005, pri čemer pa je skušala biti unovčena šele 4. oktobra 2005, torej prepozno. Sodišče je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 33. čl. Zakona o menici. Tožeča stranka bi morala na menici navesti kot datum dospelosti datum plačila bančne garancije, to je 6. april 2005, česar pa ni naredila. Na menici tudi ni navedla valute, pri čemer se v rubriki vrednost prejeta izkazuje razmerje, na podlagi katerega je bila menica izdana in se tamkaj ne označuje denarna enota. Sodišče prve stopnje je priviligiralo tožečo stranko, ko ji je dopustilo, da po prvem naroku za glavno obravnavo vloži še eno pisno vlogo. Tožeča stranka tudi ni navajala, da je bil glede pogojev za unovčene garancije med strankama sklenjen ustni dogovor o tem, da predložitev CMR-ja ni več potreben pogoj. V tej zvezi je sporno tudi pričanje priče B.K. Menica je bila predložena v plačilo v nasprotju s pooblastilom, zato je po določbi drugega odstavka 16. čl. Zakona o menici neveljavna. Sporna je tudi višina zahtevka, saj tožeča stranka ni predložila v spis stroškov opominjanja. Enako velja tudi glede računa za provizijo. Tudi višine obresti ni mogoče preizkusiti, pri čemer gredo procesne obresti le od vložitve predloga za izvršbo dalje.

Tožeča stranka je po svojemu pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba prvotožene stranke je utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi prvotožene stranke: Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka z bančno garancijo nasproti prejemniku oziroma upravičencu garancije C. s.p.a. zavezala, da mu bo poravnala obveznosti, katere tretja oseba (R. d.o.o.) ob zapadlosti ne bo izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. To eventualno terjatev je tožeča stranka zavarovala tudi tako, da ji je prvotožena stranka (trasant) izdala bianco trasirano menico, in sicer na meničnem blanketu, na katerem sta se ob izročitvi podpisala prvotožena stranka kot izdajatelj menice in drugotožena stranka kot trasat oziroma akceptant. V konkretnem primeru gre za tako imenovani menični spor, kar pomeni, da tožbeni zahtevek (glede na zbrano procesno gradivo) izvira zgolj iz upravičenj, ki jih ima tožeča stranka na podlagi konkretne trasirane menice (priloga A2 spisa). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta menica obsega vse bistvene sestavine iz 1. čl. Zakona o menici, pri čemer je te sestavine (razen podpisa trasanta in akceptanta) vnesla v menico sama tožeča stranka, saj ji je bila menica kot upnici izročena s pooblastilom, da menico izpolni in uporabi v svojo korist. Res je sicer, da na menici denarna valuta SIT ni zapisana ob vsoti 5.103.553,50, temveč v rubriki vrednost sprejeta, vendar je po oceni pritožbenega sodišča iz te menice kljub tej napaki jasno razvidno, da gre za nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja, konkretno 5.103.553,50 SIT. Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo določilo drugega odstavka 33. čl. Zakona o menici. Konkretna menica je bila namreč izdana 30. avgusta 2004 (navedba dneva izdaje na menici), pri čemer pa trasant na menici ni odredil, da po vpogledu plačljiva menica ne sme biti predložena v plačilo pred določenim časom. V meničnem pravu velja namreč načelo menične formalnosti in načelo menične strogosti, zato nikakor ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila konkretna menica izdana šele z dnem, ko jo je upravičenec izpolnil (6. april 2005). Menica po vpogledu je plačljiva, kakor hitro se predloži. Predložiti pa je treba v plačilo v enem letu od dneva izdaje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da menica meničnima zavezancema ni bila predložena v plačilo v enem letu od dneva izdaje po prvem odstavku 33. čl. Zakona o menici (to je do 30. avgusta 2005), ampak je že iz navedb same tožeče stranke (pripravljalna vloga na listovni št. 19 spisa) jasno razvidno, da je bila menica šele 4. oktobra 2005 poslana bankam (pri katerih sta toženi stranki imeli transakcijske račune) na unovčenje, vendar brezuspešno. Ker je torej tožeča stranka kot imetnica menice zamudila predložiti menico akceptantu v plačilo v enoletnem roku, je izgubila vse svoje pravice iz tega naslova do vseh podpisnikov menice, razen do akceptanta. Zgolj akceptant je v zavezi plačati menico v času njenega zastaralnega roka, pri čemer se ta zastaralni rok v obravnavanem primeru še ni iztekel, saj menični zahtevki proti akceptantu zastarajo šele v treh letih po dospelosti menične vsote (prvi odstavek 87. čl. Zakona o menici). Tožeča stranka pa je do prvotožene stranke kot izdajatelja menice (trasanta) izgubila vse svoje menične pravice, saj menica ni bila predložena v plačilo v enoletnem roku od dne izdaje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava in glede na omenjena in s strani sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljena odločilna dejstva, pritožbi prvotožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrnilo. V tej zvezi je bilo pritožbeno sodišče dolžno spremeniti tudi izrek o pravdnih stroških na prvi stopnji, pri čemer je pri odmeri teh stroškov izhajalo iz načela uspeha in okoliščine, da sta toženi stranki v pravdi nastopali kot navadna sospornika, ki svojih pravdnih stroškov nista uveljavljala razdvojeno (ločeno), ampak v enotnem znesku. Zaradi tega je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki, ki je v pravdi uspela, polovičen del teh skupnih stroškov (sodno takso za ugovor v višini 106,48 EUR, 600 odvetniških točk za ugovor, 600 odvetniških točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 odvetniških točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 300 odvetniških točk za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo in 100 odvetniških točk za trajanje, 300 odvetniških točk za udeležbo na tretjem naroku za glavno obravnavo in 50 odvetniških točk za trajanje, 50 odvetniških točk za pregled sodbe in poročilo stranki, 36 odvetniških točk za materialne stroške, 10% na odvetniško nagrado zaradi zastopanja dveh strank in 20% DDV na odvetniško nagrado), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je prvotožena stranka v celoti uspela tudi s pritožbo, ji gre tudi polovica priglašenih pritožbenih stroškov (za sodno takso za pritožbo 425,94 EUR, 750 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 15 odvetniških točk za materialne stroške in 20% DDV na odvetniško nagrado).

K pritožbi drugotožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kar se tiče konkretne iztoževane menične obveznosti v razmerju do drugotožene stranke, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljena dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen v delu, ki zadeva tek procesnih obresti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nezakonito dovolilo tožeči stranki, da po izteku prvega naroka za glavno obravnavo poda še eno pripravljalno vlogo. Iz spisovnih podatkov namreč jasno izhaja, da je bilo dovoljenje sodišča prve stopnje za podaljšanje roka v tem primeru povsem upravičeno, saj je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo predložila pisno vlogo, v kateri je od tožeče stranke zahtevala določena pojasnila oziroma dokazila, pri čemer je sodišče prve stopnje glede na obsežno pripravljalno vlogo tožene stranke, dano v sodni spis in tožeči stranki na samem naroku, povsem utemeljeno dopustilo tožeči stranki, da v 15-ih dneh odgovori na navedbe in dokazne predloge iz omenjene pripravljalne vloge tožene stranke. Tudi odločilna pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, zlasti pa je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva tudi dokazna ocena v zvezi z izpovedbo priče B.K., ki jo pavšalna pritožbena izvajanja ne morejo v ničemer omajati.

Predvsem pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka v konkretnem meničnem razmerju ni nastopala kot porok (avalist), marveč se je s podpisom na menici zavezala kot trasat oziroma akceptant. V tej zvezi namreč ni pravno pomembno, v kakšni vlogi je bila drugotožena stranka udeležena v okviru obligacijskega razmerja, temveč je pravno relevantno zgolj to, kakšna je narava njene menične zaveze, kot je razvidna iz obravnavane trasirane menice. Aval, ki se daje na menici ali na alonži in ki ga podpiše avalist, se običajno izraža z besedami per aval ali kot porok ali s podobnim izrazom (prvi in drugi odstavek 30. čl. Zakona o menici). Za aval resda zadostuje zgolj podpis na licu menice, razen če ne gre za trasatov ali trasantov podpis (tretji odstavek 30. čl. Zakona o menici). V konkretnem primeru je na licu sporne menice povsem jasno razvidno, da se je drugotožena stranka A.M. na menici podpisal kot trasat oziroma akceptant, nikakor pa ne kot porok ali avalist. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje tudi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da je menica abstraktni vrednostni papir, kar pomeni, da pravica iz papirja obstaja ne glede na veljavnost osnovnega pravnega posla. Menični zavezanec torej nima na razpolago materialnopravnih ugovorov, ki izvirajo iz osnovnega posla. Seveda pa lahko menični dolžnik tudi v menični pravdi uveljavlja vse ugovore iz osnovnega posla, na podlagi katerega se je menično zavezal nasproti meničnemu upniku, ki je hkrati tudi upnik iz osnovnega razmerja. V konkretni zadevi drugotožena stranka A.M. navaja, da je tožeča stranka nepravilno izvršila plačilo iz bančne garancije, ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji (predhodna predložitev CMR-ja), zajeti v bančni garanciji. V tej zvezi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugotožena stranka sploh ni bila udeležena kot stranka posla bančne garancije (priloga A6 spisa), na podlagi katerega se je tožeča stranka zavezala prejemniku garancije (C. s.p.a.), da mu bo iz naslova garancije plačala največ 20.000,00 EUR, če mu tretja oseba (naročnik garancije) R. d.o.o. ob zapadlosti (do 31. avgusta 2005) ne izvede dogovorjenega plačila za dobavljeno blago. Drugi toženec je kot porok sodeloval le pri pogodbi o izstavitvi garancije med tožečo stranko in prvotoženo stranko (priloga A5), vendar pa v tem primeru ne gre za temeljni pravni posel, iz katerega izvira obravnavana menična obveznost drugotožene stranke kot meničnega akceptanta. Ta temeljni posel je namreč bančna garancija (na kar opozarja tudi sama drugotožena stranka, pa tudi sporni pogoj je zajet v tem poslu), pri čemer pri tem poslu drugi toženec v svojstvu stranke posla ni bil udeležen. Iz tega izhaja, da tudi ni upravičen do ugovora, da je tožeča stranka plačala iz naslova bančne garancije, čeprav ne bi smela, ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji po tej garanciji. Pritožbeno sodišče se zato – glede na abstraktno menično zavezo akceptanta (drugotožene stranke) – sploh ni ukvarjalo s pritožbenimi razlogi v smeri materialnopravne neutemeljenosti plačila po garanciji zaradi izostalega pogoja oziroma zaradi izostale obličnosti, prav tako pa je postal pravno nerelevanten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno postopkovno kršitev s tem, ker se je v okviru dokazne ocene naslonilo na nedovoljen (tako imenovani informativni) dokaz. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru podana kršitev po drugem odstavku 16. čl. Zakona o menici. Če je nepopolna menica pozneje izpolnjena v nasprotju s sporazumom, se kršitev sporazuma lahko uveljavlja proti imetniku menice le, če je menico pridobil nepošteno ali če je takrat, ko jo je pridobil, ravnal z veliko malomarnostjo. V tej zvezi pa tožena stranka v razmerju do tožeče stranke (imetnice menice) ne navaja ničesar, kar bi bilo lahko pravno relevantno.

Kar zadeva pritožbene razloge v zvezi z višino tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ravno tako ugotavlja, da niso utemeljeni. Tožeča stranka v sodni spis resda kot dokaz ni predložila opominov, obračunov obresti oziroma računov za provizijo, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča niti ni bila dolžna tega narediti, saj tožena stranka ni prerekala okoliščine, da tožeča stranka ne bi z opomini pozivala tožene stranke k plačilu iztoževanega dolga, samo višino stroškov iz tega naslova pa je tožena stranka prerekala zgolj na pavšalen način. Tudi same višine izračunanega (kapitaliziranega) zneska obresti tožena stranka ni prerekala na konkreten način, marveč je ves čas zgolj posplošeno zatrjevala, da nima dokazila, da bi ta obračun lahko preverila. Glede nepredložitve ustreznega dokazila v zvezi s provizijo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za prepozno in pravno neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pač pa je utemeljen materialnopravni očitek v pritožbi, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. čl. OZ), zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi drugotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da gredo tožeči stranki zamudne obresti od zneska 1.538,20 EUR (obresti do 28. novembra 2005 v višini 1.531,30 EUR in obresti na provizijo v višini 6,90 EUR) zgolj od 13. decembra 2005 (vložitev predloga za izvršbo) naprej, oziroma je zavrnilo to plačilo za čas od 29. novembra 2005 do 12. decembra 2005, sicer pa je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko) v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Pač pa sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.