Jedro

Če kolektivna pogodba predpisuje uporabo kumulative metode za vrednotenje kriterijev za določanje presežnih delavcev, je odločitev delodajalca, ki temelji le na upoštevanju kriterija delovne uspešnosti, nazakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za priznanje delovne dobe za čas, ko tožnica ni bila zaposlena. Tako je odločilo zato, ker je tožena stranka ocenjevanje delovne uspešnosti izvedla na drugačen način in po drugačni metodi, kot pa so to določala Merila in kriteriji za ugotavljanje plač na podlagi delovne uspešnosti. Poleg tega naj bi bila tožnica ocenjena le za zadnje tri mesece, ne pa za šest mesecev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pri določanju presežnih delavcev ni upoštevala določb Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Uradni list RS, št. 9/95 - Kolektivna pogodba), ki določa kateri kriteriji in kako se upoštevajo. Ocenjevanje le za tri mesece pa je v nasprotju s kasneje sprejeto Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG), ki zahteva ocenjevanje najmanj za šest mesecev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče nedosledno uporablja določbe SKPG in Kolektivne pogodbe. Določba četrtega odstavka 17. člena SKPG ne zahteva, da se delavci ocenjujejo šest mesecev, temveč le, da se morajo kriteriji za ocenjevanje uporabljati najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. Pri izbiri ocenjevanja bodisi po metodi izključevanja bodisi po kumulativni metodi pa je treba uporabiti tisto, ki je za delavca ugodnejša. Za tožnico bi bila ocena po kumulativni metodi še neugodnejša v primerjavi z ostalimi primerjalnimi delavci.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Za presojo bistvene dejanske ugotovitve pa so naslednje: Tožena stranka je pri določitvi delavcev, katerih delo bo trajno nepotrebno, upoštevala le kriterij delovne uspešnosti. Pri oceni je upoštevala Merila in kriterije za ugotavljanje plač na podlagi delovne uspešnosti. Tožnica je bila ocenjena za obdobje treh mesecev (december 1997 ter januar in februar 1998).

Revizija ima sicer prav, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri presoji zakonitosti upoštevanega ocenjevalnega obdobja. V 36. b členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) so primeroma našteti kriteriji, ki se upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. Podrobnejšo ureditev kriterijev zakon prepušča kolektivni pogodbi oziroma splošnim aktom (tretji odstavek 36. b člena ZDR). SKPG v četrtem odstavku 17. člena določa, da je oceno po kriteriju delovnih rezultatov, mogoče uporabiti le, če so merila za ocenjevanje določena vnaprej in so se uporabljala najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja trajnih presežkov. Obdobje šestih mesecev je predpisano torej kot minimalno obdobje uporabe kriterijev, ki so podlaga za oceno, ne pa obdobje za katerega je treba delavce ocenjevati v konkretnem primeru. To obdobje določa Kolektivna pogodba v prilogi "Kriteriji za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev" tako, da obdobje za katerega se ocenjuje delovna uspešnost, ne sme biti krajše kot tri mesece.

Pravilna in zakonita pa je odločitev, da tožena stranka predpisanih kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke ni uporabila oziroma jih ni uporabila prav. SKPG je v 10. odstavku 17. člena določila, da se kriteriji uporabijo le po metodi izključevanja, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti določena možnost uporabe tudi kumulativne metode. Kolektivna pogodba v devetnajstem odstavku 17. člena določala ravno to: pri določanju presežnih delavcev se upošteva seštevek točk, dobljen z upoštevanjem vseh kriterijev, navedenih v posebni prilogi. Kolektivni pogodbi v tem delu nista v neskladju, temveč se dopolnjujeta. Kasneje sprejeta SKPG ni derogirala določb panožne Kolektivne pogodbe o uporabi kumulativne metode. Ker je tožena stranka uporabila le kriterij delovne uspešnosti, ne pa tudi drugih predpisanih kriterijev, je njena odločitev nezakonita že iz tega razloga.

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o domnevno neugodnejši oceni tožnice z uporabo kumulativne metode. Poleg tega, da gre le za ugibanja, temeljijo namreč na oceni, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje napačna. Če je namreč ocena delovne uspešnosti bila sprejeta na podlagi Meril za ugotavljanje plače na podlagi delovne uspešnosti, bi morala biti enaka oceni, ki se je mesečno ugotavljala za posameznega delavca za določanje dela plače iz naslov delovne uspešnosti. Ali povedano drugače: če so se za ocenjevanje delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja trajno presežnih delavcev uporabljala ista merila, ponovno ocenjevanje niti ni bilo potrebno. Lahko bi se uporabila že sprejeta ocena, saj ni resnega razloga za drugačno oceno istega delavca za isto obdobje. To velja tudi v primeru, če bi tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost po kriterijih, določenih s Kolektivno pogodbo za ocenjevanje delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja trajnih presežkov (na kar sicer kaže uporaba ocenjevalnih listov, ki te kriterije povzemajo).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in ker tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).