Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bila žaljiva obdolžitev, da so oškodovanci storili kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjeno v okoliščinah iz 3. odst. 169. čl. KZ. Obtoženec je namreč kljub temu, da po njegovi obtožbi ni pravnomočne sodbe, dokazoval, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Zato je bilo zmotno stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. F. Š. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo spoznalo obt. F. Š.

za krivega, da je storil štiri kazniva dejanja žaljive obdolžitve po 1. odst. 171. čl. KZ v zvezi z 2. odst. 171. čl. KZ. Obtožencu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena za vsako od štirih kaznivih dejanj kazen po enega meseca zapora, določena pa je bila še enotna kazen 3 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je določilo preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe ali pa podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Zagovornik utemeljeno graja stališče izpodbijane sodbe, da ni razlogov, da bi že zgolj zato, ker je obt. F. Š. vložil obtožbo kot oškodovanec, lahko utemeljeno verjel v navedbe, ki jih je povedal novinarki. Do 14.10.1996 res še ni bilo pravnomočne sodbe v zvezi z obtožnim aktom obt. F. Š. v takratni vlogi oškodovanca kot tožilca, še celo glavne obravnave ni bilo do takrat. Vendar pa obstoji po 6. odst. 171. čl. KZ "ekskulpacijska možnost", kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, ko hkrati citira 4. odst. istega člena.

Pravnomočne sodbe res še ni bilo. Vendar pa naj bi obt. F. Š. ob vložitvi subsidiarne obtožbe vsekakor imel vsaj nekaj dokazov in podatkov, tudi dokumentacije, na podlagi česar je vložil obtožbo proti štirim obdolžencem. Da je kazenski postopek stekel, je moral biti podan vsaj utemeljen sum v storitev kaznivega dejanja, kot navaja tudi zagovornik v pritožbi.

Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zagovornikovi pritožbi, ki meni, da je zaključek sodišča, češ da obtoženec ni dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost žaljivega dejstva, izraženega novinarki, nerazumljiv. Če je F. Š. kot oškodovanec kot tožilec vložil obtožbo, naj bi vsekakor lahko imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je nato trdil tudi novinarki, kar je torej upal javno povedati in s tem kritizirati ravnanje takratnih obdolžencev, ko naj bi bile oškodovane njegove neupravičene koristi.

Prav glede na razlog vložitve subsidiarne obtožbe pa je vprašljiv tudi obtoženčev "zaničljiv ton" (izrek sodbe), pa tudi namen zaničevanja.

Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na navedeno utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Zato je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjenim senatom (4. odst. 392. čl. ZKP). V ponovljenem kazenskem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov presoditi o odločilnih dejstvih, na katere, kot že navedeno, upravičeno in utemeljeno opozarja obtoženčev zagovornik.