Jedro

Tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka dejstva, da je odločba o odmeri obveznosti plačila RTV prispevka postala izvršljiva dne 15. 5. 2010, zato sodišče nima pravne podlage za upoštevanje tožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na samo obveznost plačila prispevka za programe RTV (da so prispevki že plačani s strani najemodajalca in da je obveznost zastarala) in ne na sam sklep o davčni izvršbi (npr. obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti določene v odločbi, ki se izvršuje).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvostopenjskim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke iz naslova neplačanega RTV prispevka št. 334788420 z dne 8. 9. 2010, ki ga je potrdila tožena stranka s pritožbeno odločbo, je odločeno, da se zoper dolžnika A.A. (tožnika v tem sporu) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska po odločbi o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija – izvršilnem naslovu št. 64260321-01422295-01, izvršljiva dne 15. 5. 2010, izdana na A.A., na naslovu B., in sicer na skupni dolg po stanju na dan izdaje sklepa, ki znaša v glavnici 175,80 EUR, zamudne obresti 14,13 EUR, stroški davčne izvršbe 20,86, skupaj za plačilo 210,79 EUR. Obveznosti so razvidne iz Seznama izvršilnih naslovov po specifikaciji neplačanih RTV prispevkov z dne 31. 8. 2010, ki je sestavni del tega sklepa. V nadaljevanju so v izreku določene še obveznosti dolžnika glede na izdani sklep in način rubeža denarnih sredstev, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je bil sklep izdan v skladu s 393. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da RTV Slovenija skladno z določbami tega zakona uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku in v skladu s 143. členom tega zakona, ki določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Glede stroškov navaja 152. člen ZDavP-2 in Pravilnik o izvajanju davčnega zakona. 96. člen ZDavP-2 določa, da se za nepravočasno plačane obveznosti obračunavajo zamudne obresti in nadalje 157. člen tega zakona določa, da vložena pritožba zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži začetka iz davčne izvršbe.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da uveljavlja zastaranje terjatev, ki so predmet davčne izvršbe, ker Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja plačila RTV prispevka določa enoletni zastaralni rok. Tako so terjatve iz naslova RTV prispevka zastarale, kot so zastarale tudi obresti. Od leta 2005 ni več lastnik nobene nepremičnine v Republiki Sloveniji in je od leta 2005 do septembra 2009, kot najemnik prebival na naslovu C., septembra 2009 pa se je preselil na naslov B., kjer prav tako živi kot najemnik stanovanja, katerega lastnik je D.D.. Ni lastnik nobenega TV sprejemnika in električnega priključka, zaradi česar bi bil zavezanec za plačilo RTV prispevka. Res ima v stanovanju TV sprejemnik, vendar pa RTV prispevek plačuje po položnicah, ki prihajajo na naslov in ime lastnika D.D. Tako je ta prispevek obračunan dvakrat, enkrat na ime lastnika stanovanja, drugič na ime najemnika. Na to situacijo je večkrat opozarjal RTV Slovenijo, kjer so mu zagotovili, da bo vse urejeno. Ker mu je bilo tako zagotovljeno, tudi nima vseh položnic. Prilaga potrdilo o plačilu prispevka za mesec maj 2009, julij 2009, avgust 2009, september 2009, december 2009 in mesec februar 2010. Vse glasijo na ime najemodajalca, ki jih je sam poravnal. Prilaga še položnico za mesec februar 2010, ki se glasi na ime tožnika, čeprav je že bila plačana na ime najemodajalca, kar pomeni, da RTV dvakrat zaračunava tv sprejemnik. Odločbe so nične in nezakonite, ker tožnik od leta 2005 ni več lastnik nepremičnin v RS, tudi nobenega sprejemnika. Kot dokaz prilaga tudi dopise na RTV Slovenija in njihove dopise poslane njemu. Predlaga, da se obe izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravita, in da sodišče odloči o stroških postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi izvršljive odločbe št. 64260321-01422295-01 z dne 15. 4. 2010, zaradi izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku. Glede zastaranja navaja sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1737/2006 z dne 28. 5. 2009, kjer je zavzeto stališče, da je obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom, zato ne gre za obligacijsko temveč za javno pravno dajatev. Ne gre za pogodbeno razmerje temveč so zavezanci za plačilo po samem zakonu in lahko z izjavo le ovržejo zakonsko domnevo, da posedujejo TV sprejemnik. Določba 355. člena OZ o enoletnem zastaralnem roku se nanaša samo na plačljive programe v Republiki Sloveniji, za kar pa ne gre v tem primeru. Uporabljajo se določbe ZDavP-2, katere v 125. členu določajo med drugim tudi, da pravica do izterjave davka zastara v 5. letih, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Ostale navedbe so brezpredmetne glede na to, da po ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča U 155/2008 z dne 10. 3. 2009. K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvostopenjski upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke izdan na podlagi določbe 393. člena ZDavP-2, ki določa, da RTV Slovenija skladno z določbami davčnega zakona uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku in v skladu s 143. členom tega zakona, ki določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Oba upravna organa sta po presoji sodišča za svojo odločitev navedla pravilne dejanske in pravne razloge, zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, v celoti sklicuje nanje in jih v izogib ponavljanju, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v sodbo ponovno ne povzema ter še dodaja: Med strankama postopka je sporno ali je tožnik zavezan za plačilo RTV prispevka po izvršilnem naslovu, to je po odločbi Javnega zavoda RTV Slovenija 64260321-01422295-01 z dne 15. 4. 2010, ki je postala izvršljiva dne 15. 5. 2010, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep. Kot že navaja tožena stranka v pritožbeni odločbi, v skladu z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2, že s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova, to se pravi sporne odločbe o odmeri RTV prispevka. Izvršilni naslov je namreč v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZDavP-2 v zvezi z drugim odstavkom 131. člena tega zakona tudi odločba o obveznosti plačila RTV prispevka s potrdilom o izvršljivosti. Tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka dejstva, da je odločba o odmeri obveznosti prispevka postala izvršljiva dne 15. 5. 2010, zato sodišče nima pravne podlage za upoštevanje tožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na samo obveznost plačila prispevka za programe RTV (da so prispevki že plačani s strani najemodajalca in da je obveznost zastarala) in ne samega sklepa o davčni izvršbi (npr. obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti določene v odločbi, ki se izvršuje).

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.