Jedro

Popravilo pnevmatike in uporaba izvijača ni nevarna dejavnost, tako da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Je pa podana njena krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik pri popravilu pnevmatike utrpel (ker mu je izvijač spodletel in ga ranil v oko), ker je nad njim opustila dolžno nadzorstvo, zaradi česar je delo opravljal z neprimernim orodjem, tako kot je videl sodelavca. Zaradi samoiniciativnega, laičnega in neprimernega pristopa k delu je tožnik za škodo sokriv do ene tretjine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 5.606,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 545,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi absolutne bistvene kršitve, napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Po njeni oceni so odločilni razlogi sodbe kontradiktorni. Sodišče najprej ugotavlja, da tožnik pnevmatik ni bil dolžan popravljati, da se je dela lotil samoiniciativno, v nadaljevanju pa sledi tožnikovi izpovedbi, da se je dela lotil po vzoru in navadi sodelavca. Navedeno je nelogično, saj delo ni spadalo v njegov delokrog. Tudi če je bil tožnik pri svojem delu samostojen, kar pa ne pomeni, da ni mogel kogarkoli vprašati za nasvet ali odkloniti dela, ki ga ni vešč. Pri delavcih je nenehen nadzor nemogoč. Tudi če se je tožnik lotil popravila pnevmatik na način, ki ga je videl pri drugih delavcih, to ne opravičuje njegovega početja. Tožnik, v kolikor se je lotil dela samoiniciativno, ni mogel biti pod nikogaršnjim nadzorom, poleg tega kritičnega dne Z.J. ni bilo v službi, da bi ga nadziral. Sodišče bi torej kvečjemu lahko ugotovilo, da je Z.J. postopek bil manj varen. Tožnik je Z.J. nekritično posnemal. Delodajalec ne more biti odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi precenjevanja svojih sposobnosti in napačnih predvidevanj. Tožena stranka je v svojih vlogah pojasnila, zakaj je tožnika sploh zaposlila na njegovem delovnem mestu in zakaj so bila dogovorjena tudi vulkanizerska dela in tožnik tem trditvam niti ni argumentirano nasprotoval. Dejstvo je, da je popravilo pnevmatik spadalo med tožnikove naloge in ni šlo za nobeno samoiniciativnost tožnika. Ni razlogov v sodbi o tem, da popravilo pnevmatik ne spada med osnovno vzdrževanje vozil, čeprav je tudi Z.R. potrdil trditve tožene stranke, da popravila pnevmatik in vulkanizerska dela predstavljajo osnovno vzdrževanje vozila. Sodišče navede, da popravila pnevmatik niso spadala v delokrog tožnika, ker ni bilo zaščitnih očal v seznamu delovne opreme, kar pa je napačno. Tožena stranka je pojasnila, da so v seznamu izročene osebne opreme stvari, ki jih uporablja samo tožnik in nihče drug. Skratka, kaj spada med tožnikove naloge, se ne more presojati zgolj na podlagi seznama izročene osebne opreme. Ne drži, da vzdrževanje vozil pomeni le ugotavljanje, ali je guma prazna, kot tudi npr. le ugotavljanje, da je pregorela žarnica na luči, ne pa tudi njena zamenjava. Da so pregled, vzdrževanje in čiščenje vozil tri ločena področja tožnikovega dela, je razvidno tudi iz opisa tožnikovega delovnega mesta. Tožnik je bil žal kljub svoji usposobljenosti in izobrazbi pri delu premalo pazljiv. Od vsakega delavca se pričakuje povprečna skrbnost, upoštevaje njegove izkušnje in izobrazbo. Sodišče je tožniku pripisalo tretjinski prispevek zaradi njegovega laičnega pristopa, ni pa očitno pripisalo nobenega pomena dejstvu, da je tožnik po izobrazbi mehanik, torej zagotovo ve, kako se posamezno orodje uporablja in kakšne so lahko posledice napačnega načina ali manj varne uporabe. Tožena stranka ni dogovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako ni kršilo določb pravdnega postopka. Navedbe tožene stranke, da se je tožnik dela, to je odstranjevanja tujka iz pnevmatike lotil samoiniciativno, so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kritičnega dne je bil tožnik v delavnici povsem sam, zato za nasvet ni mogel vprašati nobenega drugega od zaposlenih. Tožena stranka tožniku odstranjevanja tujka iz pnevmatik ni izrecno odredila, vendar pa mu tudi ni izrecno prepovedala, da se v času odsotnosti Z.J. (ki je bil ne samo kritičnega dne, ampak ves teden odsoten zaradi dopusta) del, za katerega je bil zadolžen Z.J., ne sme lotiti in naj jih ne opravlja. Glede na to, da tožena stranka ni zagotovila drugega delavca, niti tožniku naročila, da teh del naj ne opravlja, je tožnik začel odstranjevati tujek iz pnevmatike ne zato, ker bi to sam želel, ampak ker ni bilo nikogar drugega, ki bi to lahko storil. Drugačnih navodil tožene stranke tožnik niti ni prejel. Šlo je za uveljavljan in ustaljen način odstranjevanja tujkov iz pnevmatik pri toženi stranki. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec in čistilec motornih vozil, v opis del katerega pa vulkanizerska dela ne spadajo. Vulkanizerska dela, med katera ni spadalo popravilo tovorne pnevmatike, je opravljal le kot pomočnik in pod nadzorom mojstra Z.J.. Tožena stranka kot delodajalec delovnega procesa ni organizirala varno. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja kontradiktornosti v razlogih sodbe, kar navaja pritožba. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 -103/2007 – ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

Tožnik je uveljavljal krivdno odgovornost tožene stranke, ki je sicer urejena v 135. členu OZ, ki določa, da je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem. - ZVZD) ureja pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot to določa 1. člen ZVZD, pri čemer je skladno z določili 5. člena ZVZD delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitve varnosti in zdravja delavcev vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po pridobitvi izvedeniškega mnenja prof. dr. B.K., z dopolnitvijo z dne 7. 7. 2011 ter po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke B.Š. ter toženkinega pooblaščenca, strokovnega sodelavca za varstvo pri delu Z.R. in tožnikovega sodelavca Z.J., je sodišče pravilno odločilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek delno utemeljen in sicer v višini 5.606,66 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek tožnika do višine 22.477,00 EUR sodišče zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 545,10 EUR.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je prišlo dne 28. 2. 2008 pri odstranjevanju tujka – vijaka iz gume tovornega vozila do nezgode pri delu, in sicer tako, da mu je izvijač, s katerim je poskušal vijak osvoboditi, spodletel in mu je s konico ranil oko. Pritožbeno sodišče se strinja, da odstranjevanje tujka iz gume ne pomeni nevarne dejavnosti, saj odstranjevanje tujka omogoča nenevarno odstranitev, torej je bila tožnikova trditev o objektivni odgovornosti tožene stranke neutemeljena. Sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo, ali je šlo za krivdno odgovornost tožene stranke in pri tem ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delih vzdrževanja in čiščenja motornih vozil. Iz tožnikovega opisa delovnega mesta vzdrževanje in čiščenje motornih vozil (priloga B5) ne izhaja, da bi moral tožnik opravljati tudi vulkanizerska dela, pač pa je bil dolžan ugotoviti le stanje pnevmatik. Iz posebne alinee opisa del in opravil sicer izhaja, da je tožnik dolžan opravljati tudi druga dela v okviru delovnega mesta po nalogu delodajalca, vendar v tem primeru ni šlo za poseben nalog po odredbi tožene stranke. Ob navedenem je potrebno upoštevati, da je bil tožnik pri svojem delu sam, dela je bil nevešč, lotil se ga je po svoji laični presoji, bistveno pa je, da ga je opravljal na način, kot je bil pri toženi stranki običajen. Dela se je lotil po vzoru in navadi sodelavca Z.J., ki je bil pri toženi stranki usposobljen za vulkanizerska dela. V postopku je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni nadzorovala tožnika glede varnega opravljanja dela, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna zagotoviti potrebne varovalne opreme – zaščitnih očal v smislu 6. alinee 15. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, pri čemer je tožnik opravil obveznosti iz 5. alinee in 8. alinee 15. člena ZVZD. Tožena stranka tožniku dela ni posebej odredila, tožnik pa je posnemal delo Z.J., pri čemer je toženi stranki moč očitati, da je dopustila metodo dela, ki je pripeljala do tožnikove poškodbe. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je tožnik kriv za nastalo nezgodo, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik za nesrečo soodgovoren do 1/3, tožena stranka pa do 2/3. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo višino odškodnine, pri tem pa še posebej navaja, da v pritožbi tožena stranka izrecno navaja, da sicer nima pripomb na višino odškodnine za posamezne oblike škode, je pa glede na to, da šteje, da ni odgovorna, sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Sodišče je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju na podlagi 179. člena OZ priznalo 3.000,00 EUR odškodnine, za strah je tožniku priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR ter potne stroške v višini 60,00 EUR, in skupno odškodnino odmerilo v višini 8.410,00 EUR ter upoštevaje tožnikovo sokrivdo, tožniku priznalo 5.606,66 EUR. Tako je priznana pravična odškodnina v smislu določil 179. člena OZ, ki v 2. odstavku določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena priznate dobrine in namena te okoliščine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Denarna odškodnina je pravni standard in odmera pravične odškodnine pomeni uporabo materialnega prava in preizkus, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina je treba opraviti tudi iz izhodišča celotne prisojene odškodnine in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti. Prisojena odškodnina ne odstopa od sodne prakse v podanih primerih. Pravilno je odmerjena tudi premoženjska škoda v višini potnih stroškov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za izvedbo postopka potrebni. Sodišče je pri tem pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo, da je bila tožnikova tožba potrebna.

Ker ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na tožbo pa ni prispeval k rešitvi pritožbe. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.