Jedro

Sodišče je pravilno presodilo, da so vsi razlogi za odreditev pripora podani in jih obrazložilo, zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

I. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 26.5.2006 zoper osumljenca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 29.5.2006 pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

II.Osumljenčevi zagovorniki so dne 9.6.2006 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, smiselno iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navajajo, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker v sklepu razlogi, ki jih zahteva 2. odstavek 202. člena ZKP niso jasno in konkretno obrazloženi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da osumljencu izreče ukrep prepovedi približanja oškodovancu oziroma hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 15.6.2006, predlagala zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V.1. Pogoji za odreditev pripora so:- da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, - obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in - da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za odreditev pripora podani in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge ter zato po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

2. Napadeni pravnomočni sklep se opira na konkretne okoliščine, na podlagi katerih sodišče ugotavlja utemeljenost suma, da je osumljenec (skupaj s soosumljenim B.D.) na škodo D.S. in D.L. poskusil izvršiti kaznivi dejanji izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ ter na škodo D.L. tudi kaznivo dejanje grdega ravnanja po členu 146/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, ter jih tudi pravilno presoja. Če pa vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je osumljenec (kot upnik) le večkrat posredno telefonično pozval dolžnika (oškodovanca) na vračilo dolga, čemur se je dolžnik izmikal, ponujajo drugačno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je osumljenec utemeljeno sumljiv, da je dne 24.5.2006 skupaj s soosumljencem storil poskusa kaznivih dejanj izsiljevanja in kaznivo dejanje grdega ravnanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

3. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje, ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi. Glede na težo kaznivih dejanj izsiljevanja očitanih osumljencu, za katera se lahko izreče kazen zapora od enega do osmih let in vse okoliščine, v katerih sta bili dejanji dne 24.5.2006 poskušani, je sodišče pravilno presodilo, da so se osumljenčeve grožnje oškodovancema stopnjevale in prešle tudi v fizični napad na oškodovanca, ko je osumljenec D.L. z roko udaril po obrazu. Takšno osumljenčevo ravnanje, ki kaže na njegovo vztrajnost, je sodišče tudi v povezavi z osebnimi lastnostmi osumljenca oziroma njegovim prejšnjim življenjem (osumljenec je že bil obsojen zaradi kaznivih dejanj po členu 183/1 KZ in po členu 145/1 KZ, to je kaznivih dejanj z elementi nasilja; poleg tega pa se zoper osumljenca pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodita kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja po členu 100/1 KZ RS in zaradi kaznivega dejanja po členu 145 KZ) pravilno ocenilo kot realno nevarnost, da bi osumljenec na prostosti dejanje na škodo oškodovancev ponovil. Če zahteva za varstvo zakonitosti tako presojo zavrača in zatrjuje, da konkretna nevarnost ponovitve dejanj osumljencu ni dokazana, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi, ali je pripor nujen (neogibno potreben) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge o tem, da je glede na težo in naravo osumljencu očitanih kaznivih dejanj zaradi zagotovitve varnosti življenja in telesne integritete oškodovancev, ki je bila z dosedanjim ravnanjem osumljenca že ogrožena, pripor zoper osumljenca neogibno potreben za varnost ljudi. Pravilno je presodilo, da je konkretna nevarnost, da bo osumljenec na škodo oškodovancev ponovil kazniva dejanja z elementi nasilja tako velika, da je z milejšim ukrepom ni moč zagotoviti in da pomeni takšno stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, da odtehta odreditev posega v osumljenčevo pravico do svobode.

VI.Zagovorniki v zahtevi z navedbami, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker bi po mnenju vložnikov za odpravo ponovitvene nevarnosti zadostoval hišni pripor oziroma ukrep prepovedi približevanja oškodovancem, drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ugotavljajo oziroma ocenjujejo posamezne okoliščine. Po vsebini pa to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

VII.Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.