Jedro

Za pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven posel, iz katerega izhaja zaveza prenesti lastninsko pravico, ter vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo oba podredno postavljena zahtevka. S primarnim zahtevkom tožnica zahteva ugotovitev, da v zapuščino po pok. B. P. ne sodi ½ stanovanja št. 42 v 5. nadstropju stanovanjske hiše na parc. št. 255/2 k.o. X, ter da je stanovanje last tožnice do ½, kar so ji toženci dolžni priznati in ji izstaviti zemljiškoknjižno listino. S podrednim zahtevkom pa tožnica zahteva, da se ji prizna terjatev do zapuščine v višini 279.314,50 SIT s pp.

2. Zoper odločitev o primarnem zahtevku se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj v njem ni navedena odločitev sodišča, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je oba zahtevka zavrnilo. Sicer pritožba vztraja pri tem, da je celotno kupnino za stanovanje prispevala tožnica, saj sin ni imel takšnih dohodkov, da bi lahko kupil stanovanje. Tožnica ni pričakovala, da je sin ne bo preživel. Pred in po nakupu stanovanja sta v njem živela oba s sinom. Ker mu tožnica nikoli ni plačevala najemnine, ji je sin očitno priznaval lastništvo. Da bi sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, bi moralo izvesti vse predlagane dokaze.

3. Na pravilno vročeno pritožbo toženci niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrednega zahtevka (o priznanju terjatve do zapuščine) že pravnomočna, saj se tožnica zoper ta del ni pritožila.

6. Odločitev o primarnem zahtevku (glede lastništva stanovanja in izstavitve zemljiškoknjižne listine) je pritožbeno sodišče preizkusilo z vidika pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na kršitve iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je odločitev pravilna in brez očitanih pomanjkljivostih.

7. Sodišče prve stopnje je napako v izreku sodbe, kjer je pomotoma izpadla navedba, da se oba podredno postavljena tožbena zahtevka zavrneta, popravilo s sklepom z dne 28. 06. 2011 (list. št. 207). Pritožbeni očitki, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker ni jasno, kako je sodišče odločilo, so torej neutemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica nima nikakršnih (so)lastninskih upravičenj do stanovanja. Razlogom za takšno odločitev, ki jih je navedlo v 9. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da je tožnica prispevala celotno kupnino za stanovanje, ki ga je sicer kupil njen sin (kupoprodajna pogodba z dne 08. 11. 1991 v prilogi A5). To namreč še ne zadostuje, da bi lahko postala lastnica. Za pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven posel, iz katerega izhaja zaveza prenesti lastninsko pravico, ter vpis v zemljiško knjigo. Ker tožnica niti ne zatrjuje, da je bil s sinom sklenjen dogovor, da ima njen finančni prispevek pri nakupu stanovanja tudi stvarnopravne posledice, je tožbeni zahtevek nesklepčen in kot tak neutemeljen. Odveč so zato pritožbene navedbe, da ji je sin očitno priznaval lastništvo, ker ji za bivanje v stanovanju ni ničesar zaračunaval. Glede na sorodstveno razmerje med njima pa je tudi sicer povsem običajno, da je tožnica v stanovanju bivala brezplačno.

9. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov, saj tudi to ne bi vodilo do drugačne odločitve. Zatrjevana procesna kršitev zato ni podana, niti ni dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

10. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).