Jedro

Zgolj nasprotovanje sindikata podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima za posledico zadržanja namere delodajalca, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ob predpostavki, če delavec pri delodajalcu to tudi zahteva. Zadržanje učinkovanja prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pri delodajalcu traja do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo v skladu s 1. odst. 85. člena ZDR. Rok za sodno varstvo je določen v 3. odsst. 204. člena ZDR in znaša 30 dni, ki začne teči od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi lahko traja najdalj do izteka tega roka. Podaljšanje zadržanja do izvršljive arbitražne odločbe oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, pa je možna ob izpolnjenih pogojih določenih v 3. odst. 85. člena ZDR. Prvi pogoj za podaljšanje zadržanja je zadržanje pri delodajalcu, ki nastopi na zahtevo delavca ob podanem nasprotovanju sindikata, drugi pogoj pa predstavlja vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pred pristojnim delovnim sodiščem. Pravna posledica obrazloženega nasprotovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi je lahko le v zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ne predstavlja pa že razloga za nezakonitost podane odpovedi. Zato le nasprotovanje sindikata podani odpovedi še ne izkazuje verjetnosti obstoja tožničine terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, ki ji jo je dne 10.11.2005 odpovedala, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi; - da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 5.000.000,00 SIT za primer, če ne bo izpolnila obveznosti v roku in na način kot je določen v zgornjem odstavku; - če tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo, na podlagi sklepa o izrečeni kazni, z rubežem sredstev tožene stranke, ki se nahaja na transakcijskem ali kateremkoli drugem računu, zlasti na računu št. ..., ter s prenosom zarubljenih sredstev na račun upnika št.....

oziroma podrejeno: - da je tožena stranka dolžna do pravnomočnosti odločitve v predmetnem delovnem sporu tožeči stranki izplačevati mesečno nadomestilo plače v bruto znesku 122.600,00 SIT in sicer vsakega

5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter o tem predložiti najkasneje do

20. dne v mesecu dokazilo tožeči stranki in sodišču; - da se v primeru neizpolnitve obveznosti v korist tožeče stranke, NLB, d.d., Ljubljana naloži, da vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec opravi rubež sredstev tožene stranke na računu št.... v višini 122.600,00 SIT povečanega za zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila ter prenakaže ta sredstev na račun tožeče stranke odprt pri ....

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po mnenju pritožnice je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve do tožene stranke, kakor to zahteva 272. člen ZIZ, napačno. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da ji nikakor ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti, kar bi lahko bilo podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, razjasnitvi tega dejanskega stanja pa je namenjen postopek pred naslovnim sodiščem, ki je bil uveden z obravnavano tožbo. Po mnenju pritožnice je verjetnost obstoja terjatve izkazala z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, zato so po njenem mnenju podani pogoji za izdajo začasne odredbe, dokončna vsebinska odločitev pa je itak prepuščena sodišču, ki bo presodilo, ali je podana izredna odpoved zakonita ali ne. Že samo dejstvo, da je sindikat, katerega članica je bila tožnica ob uvedbi postopka izredne odpovedi, nasprotoval podani odpovedi, daje navedbam tožeče stranke dodatno težo in kaže na njihovo verodostojnost in prav to mnenje tudi izkazuje obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Ker je prvostopno sodišče štelo, da verjetnost terjatve ni izkazana, se tudi ni spuščalo v presojo izkazanih pogojev po

2. odst. 272. člena ZIZ, kar ni pravilno. Zlasti navedba sodišča, da bo tožnici povrnjena vsa škoda, v kolikor bo tekom postopka uspela izkazati utemeljenost svojega zahtevka, je povsem pavšalna in zato nepotrebna. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priznajo tudi pritožbeni stroški.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Očitno je tožeča stranka spregledala nekaj razlogov v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zlasti navedbo sodišča, da z zagovorom tožeča stranka ni uspela izkazati, da obstaja več argumentov za neutemeljenost odpovedi. Nikakor se tožena stranka ne strinja s pritožbenim argumentom, da ima že samo nasprotovanje sindikata posebno težo, ki izkazuje verjetnost obstoja terjatve.

Sicer pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo mnenje sindikata neobrazloženo in da ne ustreza zakonskim pogojem. Sindikat je v svojem mnenju glede same tožničine kršitve pogodbene obveznosti navedel le to, da se po "njihovih informacijah in podatkih" kršitve delavke kažejo v drugačni luči in pozval toženo stranko na mirno rešitev spora in izboljšanje odnosov med sindikatom in delodajalcem. Z ničemer pa se sindikat ni opredelil do vseh pravno odločilnih dejstev, zlasti ne do tega, da tožnica za koriščenje letnega dopusta ni od nadrejenega delavca pridobila pisne odobritve in je kljub temu izkoristila tritedenski letni dopust, kar predstavlja hudo in grobo nespoštovanje navodil delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, izpodbijani sklep pa je tudi ustrezno obrazložen, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna pravilna in zakonita odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Skladno z določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi 4. odst. istega člena se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki urejajo zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98, 75/02 - 16/2004 - ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo pravilno stališče, da tožnica v tej fazi postopka zaenkrat še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, to je utemeljenost zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane po 2. alinei 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) ter utemeljenosti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da na podlagi listin, ki so v spisu, zlasti pisne obdolžitve, vabila na zagovor, zapisnika o podanem zagovoru v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in obrazložitve same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 10.11.2005, ni mogoče zaključiti, da je tožnica izkazala več argumentov, ki bi kazali na to, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Verjetnost terjatve tožnica ni izkazala s tožbeno navedbo, da ji nikakor ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti, kar bi lahko predstavljalo podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po citirani zakonski določbi. Tudi dejstvo, da je sindikat nasprotoval podani izredni odpovedi, ne dokazuje obstoja verjetnosti nedenarne terjatve, kar je eden izmed zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v smislu 272. člena ZIZ.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da naj bi bila verjetnost terjatve izkazana že s tem, da je sindikat v skladu s 3. odst. 84. člena ZDR nasprotoval podani odpovedi. Po 84. členu ZDR mora delodajalec, če delavec seveda to zahteva, o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Sindikat lahko poda svoje mnenje v roku 8 dni, če svojega mnenja v navedenem roku ne poda se šteje, da odpovedi ne nasprotuje. Če pa sindikat nasprotuje dani odpovedi, mora obrazložiti, zakaj meni, da zanjo ni utemeljenih razlogov, kakor tudi zakaj postopek ni bil izveden skladno z zakonom. Svoje nasprotovanje mora pisno in vsebinsko obrazložiti.

V konkretnem primeru iz mnenja sindikata (priloga A 5) z dne

4.11.2005 izhaja, da je sindikat predlagal oblikovanje skupnega sestanka, na katerem bi lahko postavili temelje k izboljšanju sodelovanja med vodstvom podjetja in vodstvom sindikalne podružnice, zlasti pa, da bi se na tem dogovoru razjasnile določene okoliščine v zvezi s tožničino zahtevo o odobritvi dopusta. S pogovorom bi o teh stvareh lahko skupaj razjasnili nekatera pomembna dejstva in s tem ublažili posledice za delavko, hkrati pa bi lahko poiskali skupno rešitev, ki bi bila za delavko in tudi za vse v sindikatu SKEI sprejemljivejša, manj drastična in v blažji obliki, kot je navedena v pisni obdolžitvi. Z navedenim mnenjem je sindikat tožničinega delodajalca tudi opozoril na določbo 85. člena ZDR, po katerem ima sindikatovo nasprotovanje za posledico zadržanje namere delodajalca za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Navedena trditev sindikata podana v mnenju ne vzdrži. Nasprotovanje sindikata podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima za posledico zadržanja namere delodajalca, da poda odpoved, ampak zadržanja učinkovanja prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ob predpostavki, da delavec pri delodajalcu to tudi zahteva.

Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pri delodajalcu traja do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo v skladu s 1. odst. 85. člena ZDR. Rok za sodno varstvo je določen v 3. odst. 204. člena ZDR in znaša 30 dni, ki začne teči od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi lahko traja najdalj do izteka tega roka. Podaljšanje zadržanja do izvršljive arbitražne odločbe oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe je možna ob izpolnjenih pogojih določenih v 3. odst. 85. člena ZDR. Prvi pogoj za podaljšanje zadržanja je nastop zadržanja pri delodajalcu, ki ga zahteva delavec ob podanem nasprotovanju sindikata, drugi pogoj pa je vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravna posledica obrazloženega nasprotovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s strani sindikata, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, je lahko le v zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ne predstavlja zadržanje pa že razloga za nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno sindikatovo nasprotovanje podani izredni odpovedi ne izkazuje verjetnosti obstoja tožničine terjatve.

V obravnavanem primeru ne prevladujejo okoliščine, ki govorijo v prid obstoja zatrjevane nezakonitosti redne odpovedi (način odobravanja konkretnega dopusta, nasprotovanje sindikata), nad tistimi, ki govorijo proti obstoju teh dejstev, zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka svoje terjatve ni verjetno izkazala, tudi po oceni pritožbenega sodišča materialno pravno pravilno.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člen, v zvezi s 154. členom ZPP).