Jedro

Tožnica v svoji prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe ni niti navajala niti izkazala prav nobenega razloga za predlagano dodatno podaljšanje sodno določenega roka za dopolnitev njene tožbe, zato sodišče posledično ocenjuje, da tožnica za predlagano podaljšanje danega roka za dopolnitev tožbe ni izkazala upravičenih razlogov. S tem pa, ker tožnica v določenem roku ni odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti tožbe, ki ostaja tako nepopolna oziroma nerazumljiva, da sodišče zadeve zaradi tega ne more obravnavati, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

I. Predlog za podaljšanje roka za popravo tožbe se zavrne.

II. Tožba se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka svojo tožbo z dne 21. 2. 2017 zaradi varstva osebnih podatkov uperja zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, zastopano po Ministrstvu za pravosodje zaradi domnevnega ravnanja sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani A.A. 2. V tožbenem zahtevku predlaga, da naj sodišče ugotovi, da je imenovana sodnica kršila pravice, določene z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) s tem, da je na vpogled vsaj odvetniku nasprotne stranke v sodnem spisu P 1165/2016-I izročila listino – zdravniško potrdilo, iz katerega so razvidni osebni podatki tožeče stranke in podatki o njeni osebni zdravnici, ter obenem zahteva odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni po izdaji prvostopne sodbe, v primeru zamude paricijskega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

K točki 1 in 2:

3. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe s sklepom I U 339/2017 z dne 10. 3. 2017 ugotovilo, da tožba ni popolna in razumljiva, saj ni sestavljena skladno s 3. odstavkom 30. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožeče stranke, je treba v tožbi konkretno in določno opredeljeno navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, oziroma, da tožnica zaenkrat še ni izkazala, ali je njen tožbeni zahtevek glede na njene navedbe v tožbi, ki jo je uperila zoper Republiko Slovenijo, zastopano po Ministrstvu za pravosodje in ne po Okrožnem sodišču v Ljubljani, ter glede na obliko in vsebino tožbenega zahtevka mogoče šteti kot zahtevek na podlagi 2. odstavka 34. člena ZVOP-1 (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017). Tožnico je zato obenem z navedenim sklepom hkrati tudi pozvalo, da v sodno določenem roku svojo nerazumljivo oziroma nepopolno tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni ter jo še opozorilo, da če tožbe v dodatno danem osemdnevnem roku tožnica ne bo ustrezno popravila oziroma dopolnila, jo bo posledično sodišče zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1. Pravico posameznika do seznanitve z njegovimi osebnimi podatki je zakonodajalec namreč uredil z določili 30. člena ZVOP-1, ki upravljavcu osebnih podatkov nalaga med drugim obveznost, da posamezniku na njegovo zahtevo posreduje seznam uporabnikov, katerim so bili posredovani osebni podatki, kdaj, na kakšni podlagi in za kakšen namen (4. točka 1. odstavka 30. člena ZVOP-1). Takšna zahteva se vloži pisno ali ustno na zapisnik pri upravljavcu osebnih podatkov, ta pa mora posamezniku posredovati omenjeni seznam uporabnikov v 30 dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, ali ga v istem roku obvestiti o razlogih, zaradi katerih mu izpisa, seznama, informacij ali pojasnila ne bo posredoval; če upravljavec ne ravna tako kot je določeno, se na podlagi 31. člena ZVOP-1 šteje, da je s tem implicitno sprejeta odločitev, da se zahteva posameznika zavrne in zoper katero ima posameznik na razpolago redno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 31. člena ZVOP-1. Tožeča stranka pa v svoji tožbi z dne 21. 2. 2017 kot sporno dejanje ni opredelila ravnanja tožene stranke Republike Slovenije, zastopane po Ministrstvu za pravosodje, pač pa domnevno ravnanje okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Ljubljani A.A., ki ji očita, da je iz sodnega spisa P 1165/2016-I posredovala podatke o bolniškem staležu tožeče stranke in izročila tožničino zdravniško potrdilo na vpogled najmanj odvetniku nasprotne stranke B.B., ne navaja pa, ali je tožnica sploh podala Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot upravljavcu osebnih podatkov v navedeni zadevi P 1165/2016-I svojo zahtevo skladno s 4. točko 1. odstavka 30. člena v zvezi z 31. členom ZVOP-1, niti glede te okoliščine ne prilaga nobenih dokazov, zaradi česar ji je, ob ugotovitvi, da je njena tožba z dne 21. 2. 2017 nepopolna oziroma nerazumljiva, s citiranim sklepom, ki ji je bil vročen 22. 3. 2017, sodišče dodatno določilo rok 8 dni za ustrezno popravo oziroma dopolnitev tožbe ter jo obenem še opozorilo, da bo sodišče s sklepom njeno tožbo zavrglo v skladu z 2. odstavkom 31. člena ZUS-1, če tožnica ne bo v dodatno danem osemdnevnem roku odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti tožbe.

4. Tožnica v sodno določenem osemdnevnem roku, ki se je iztekel v četrtek 30. 3. 2017 ob 24.00 uri, kljub temu ni vložila poprave ali dopolnitve tožbe niti popravljene ali dopolnjene tožbe, temveč je dne 27. 3. 2017 vložila prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, v katerem je navedla, da predlaga podaljšanje določenega roka, da bo pridobila podatke Okrožnega sodišča v Ljubljani. Četudi je tožnica navedeno vlogo za podaljšanje roka sicer pravočasno vložila še preden se je sodno določeni rok za popravo tožbe iztekel, je sodišče njen predlog za podaljšanje danega roka za dopolnitev tožbe zavrnilo na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 110. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožbo pa zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1. Zakonodajalec je namreč v 1. odstavku 22. člena ZUS-1 predpisal, da se za vsa vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom (ZUS-1), primerno uporabljajo določbe ZPP. Zato se glede dopustnosti podaljšanja sodno določenega roka za dopolnitev tožbe, česar zakonodajalec ni izrecno uredil s pravili ZUS-1, primerno uporablja določilo 2. odstavka 110. člena ZPP, ki ureja institut podaljšanja sodno določenega roka na način oziroma pod pogojem, da se rok, ki ga določi sodišče, na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi. Navedeno pomeni, da je na strani predlagatelja podaljšanja sodno določenega roka tako trditveno kot tudi dokazno breme glede uveljavljanja upravičenih razlogov za predlagano podaljšanje roka, kakor tudi, da stranka ne more doseči podaljšanja roka, če sodišče oceni, da za to ni upravičenih razlogov. Vendar pa tožnica v svoji prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe ni niti navajala niti izkazala prav nobenega razloga za predlagano dodatno podaljšanje sodno določenega roka za dopolnitev njene tožbe, zato sodišče posledično ocenjuje, da tožnica za predlagano podaljšanje danega roka za dopolnitev tožbe ni izkazala upravičenih razlogov. S tem pa, ker tožnica v določenem roku, ki se je iztekel 30. 3. 2017, ni odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti tožbe, ki ostaja tako nepopolna oziroma nerazumljiva, da sodišče zadeve zaradi tega ne more obravnavati, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen, saj v konkretnem primeru tožba niti ni uperjena zoper konkreten posamični upravni akt. 5. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1, se do preostalih navedb tožeče stranke ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki 3:

6. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnica sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka.