Jedro

Za odločitev o prenehanju delovnega razmerja je odločilno le, da je tožnik tujec, ki mu je delovno dovoljenje prenehalo veljati, za novega pa ni zaprosil. V takem primeru tujcu preneha delovno razmerje po zakonu samem z dnem prenehanja delovnega dovoljenja (16. člen ZZT) in je odločitev delodajalca zgolj deklarativna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je kot tujcu 29. 9. 1993 prenehalo delovno razmerje, sklenjeno sicer za nedoločen čas, zaradi poteka delovnega dovoljenja. Tožnik je vložil tožbo zoper delodajalca in Republiški zavod za zaposlovanje. V tožbi zoper delodajalca je zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja (v tožbi še prvostopnega sklepa), od zavoda za zaposlovanje pa izdajo delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je tožbo zoper drugo toženo stranko zavrglo zaradi stvarne nepristojnosti, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja pa je kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo tožniku izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta. Po poteku delovnega dovoljenja je tožniku delovno razmerje prenehalo po zakonu samem.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo "iz vseh razlogov po 370. členu ZPP". Navaja, da z odločitvijo obeh sodišč ni zadovoljen. Že v pritožbi je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je svoj zahtevek zoper prvo toženo stranko utemeljil tudi z odškodninsko podlago, o čemer prvostopna in drugostopna sodba nimata razlogov. Tožena stranka je kršila svojo kolektivno pogodbo, ker bi morala tožnika razporediti na ladjo v hčerinsko družbo G., kjer ni bilo potrebno delovno dovoljenje. Nobeno sodišče se tudi ni izreklo o razširjenem zahtevku za razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 3. 6. 1994. Tožnik sploh ni sodeloval v postopku izdaje delovnega dovoljenja, zanj niti ni zaprosil niti mu ni bilo nikoli vročeno. Zato tudi ni mogel uveljavljati varstva pravic zoper odločbo o osebnem delovnem dovoljenju. Poleg tega pa je bil tožnik tudi bolan in zaradi narave bolezni ni mogel skrbeti za svoje koristi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama. Prvo tožena stranka na revizijo ni odgovorila, drugo tožena stranka pa je nanjo odgovorila in navaja, da je tožnik sodeloval v postopku izdaje delovnega dovoljenja, saj se je postopek za njegovo izdajo lahko začel le na zahtevo tožnika.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Predmet spora je odločitev prvo tožene stranke - delodajalca, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi poteka delovnega dovoljenja. Tožnik je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v delovnem razmerju za nedoločen čas od 29. 6. 1990 dalje. Tožnik ni bil in ni slovenski državljan. Po Zakonu o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT, ta zakon je bilo treba uporabiti za obravnavani spor), je bil za zaposlitev tujca predpisan poseben pogoj: delovno dovoljenje. Če ga tujec ni pridobil, mu je delovno razmerje prenehalo (16. in 26. člen ZZT). Za tujce, državljane SFRJ oziroma republik nekdanje SFRJ, je bil v prehodnih določbah predpisan poseben način in postopek za pridobitev delovnih dovoljenj. Po določbah 23. člena ZZT so se ta delovna dovoljenja izdajala na prošnjo tujca. Glede na to, da je bilo tožniku delovno dovoljenje na podlagi 23. člena ZZT izdano, je očitno tudi zaprosil zanj, kar iz obrazložitve dovoljenja tudi jasno izhaja.

Od tu dalje gre za dve samostojni, čeprav povezani oziroma soodvisni razmerji.

Zoper upravno odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje o izdaji delovnega dovoljenja, je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za delo (17. člen ZZT, tak je tudi pravilen pravni pouk na odločbi), sodno varstvo pa je za tovrstne spore zagotovljeno v upravnem sporu. Ker delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o sporu glede izdaje delovnega dovoljenja, je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedbe tožnika glede zatrjevanih napak v postopku izdaje dovoljenja so tako brezpredmetne, saj bi jih moral uveljavljati najprej s pritožbo v upravnem postopku in nato v postopku pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. To velja tudi za navedbe tožnika, da mu delovno dovoljenje sploh ni bilo vročeno, saj mu ga delodajalec ni bil dolžan vročati, na nepoznavanje zakona pa se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati.

Za odločitev o prenehanju delovnega razmerja je odločilno le, da je tožnik tujec, ki mu je delovno dovoljenje prenehalo veljati, za novega pa ni zaprosil. V takem primeru tujcu preneha delovno razmerje po zakonu samem z dnem prenehanja delovnega dovoljenja (16. člen ZZT) in je odločitev delodajalca zgolj deklarativna.

Navedba tožnika, da sodišči nista odločili o zahtevku za razveljavitev tudi drugostopnega sklepa delodajalca, je sicer točna. Tožnik je tak zahtevek res postavil na obravnavi 13. 4. 2000. Vendar tožnik ni zahteval izdaje dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) in te pomanjkljivosti tudi v pritožbi ni uveljavljal. Ker pa je Delavski svet prvo tožene stranke s sklepom z dne 3. 6. 1994 le potrdil deklaratorno odločbo direktorja o prenehanju delovnega razmerja, navedena pomanjkljivost na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Razlog in čas prenehanja delovnega razmerja izhaja že iz ZZT.

Sklicevanje tožnika na to, da izpodbijana sodba nima razlogov o "odškodninskem zahtevku", je neutemeljeno. Tožnik je na zadnji obravnavi 14. 11. 2000 navedel le, da "svoj tožbeni zahtevek utemeljuje z odškodninskim temeljem", ker da je prvo tožena stranka odgovorna za "stanje, ko je ostal brez pravice do nadomestila in trajanje zaposlitve". Ob tem, da je s tem tožnik šele na zadnji obravnavi spreminjal dejansko podlago tožbe, so njegove navedbe le neobrazložene pavšalne trditve, ki sploh niso sposobne za obravnavanje. Zato se sodišču do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Kot že navedeno, je bilo za odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja bistveno le dejstvo, da tožnik kot tujec ni imel več veljavnega delovnega dovoljenja.

Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).