Jedro

O vprašanju, ali ima mejaš kot lastnik sosednjega zemljišča položaj stranke v postopku parcelacije, je Vrhovno sodišče že odločilo in zavzelo stališče, da lahko v postopku parcelacije sodelujejo kot stranski udeleženci tudi lastniki sosednjih mejnih zemljišč, če izkažejo, da v postopku varujejo svoje pravice in pravne koristi. Zato to že rešeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetnikih vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in sicer : „ali je mejni ugotovitveni postopek del postopka parcelacije, ali pa gre za dva ločena postopka in mejaš nima pravice udeležbe v postopku parcelacije“. Navaja še, da o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločilo, v sodni praksi sodišč prve stopnje pa glede tega vprašanja ni enotnosti. Sklicuje se na odločbo sodišča prve stopnje U 242/2004, ki jo prilaga. Zatrjuje tudi, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice. Zahteva plačilo revizijskih stroškov.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 14. 8. 2009. Z navedenim sklepom je tožena stranka, ob reševanju revidentove pritožbe zoper odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave L., Izpostava T. z dne 29. 6. 2009, odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravila in zahtevo za obnovo postopka, vloženo dne 31. 3. 2009 zoper odločbo istega prvostopenjskega upravnega organa z dne 9. 1. 1996, zavrgla iz razloga, ker zahtevo za obnovo postopka ni podala upravičena oseba (prvi in drugi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je že izoblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča (že rešeno vprašanje), ne šteje za pomembno pravno vprašanje (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/20078, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 303/2008). Tako vprašanje pa v obravnavani zadevi izpostavlja tudi revident. O vprašanju, ali ima mejaš kot lastnik sosednjega zemljišča položaj stranke v postopku parcelacije, ki ga revident izpostavlja in ki je bilo v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, je namreč Vrhovno sodišče že odločilo. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da v postopku parcelacije lahko sodelujejo kot stranski udeleženci tudi lastniki sosednjih mejnih zemljišč, če izkažejo, da v postopku varujejo svoje pravice in pravne koristi ( odločbe Vrhovnega sodišča I Up 762/200 z dne 27. 10. 2004, I Up 652/2004 z dne 21. 9. 2006). Glede na tako ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča revidentovo nadaljnje vprašanje, ali je mejni ugotovitveni postopek del postopka parcelacije, ali pa gre za dva ločena postopka, tudi ni bistveno za pravilno in zakonito odločitev o tem, ali ima lastnik mejnega zemljišča položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku parcelacije.

6. Revident zatrjuje tudi neenotnost sodne prakse sodišč prve stopnje glede izpostavljenega pravnega vprašanja in se pri tem sklicuje na odločbo U 242/2004, od katere naj bi izpodbijana sodba odstopala. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta pogoj za dovoljenost revizije v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Neenotnost sodne prakse sodišč prve stopnje je namreč lahko razlog za dovolitev revizije le, če je neenotnost podana glede pravnega vprašanja o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo. V obravnavni zadevi pa je o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, Vrhovno sodišče že odločilo. Pa tudi sicer je treba revidentu pojasniti, da se odločba U 242/2004, na katero se sklicuje, nanaša na drugačno dejansko stanje. Ob pravilnem razumevanju materialnopravne podlage, ki določa procesno upravičenje nastopati kot stranka oziroma stranski udeleženec v postopku parcelacije, katerega predhodni postopek je mejni ugotovitveni postopek, pa tudi ni mogoče pritrditi revidentu, da naj bi izpodbijana sodba odstopala od sodbe U 242/2004. Poleg tega pa izpodbijana sodba, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, tudi ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji glede na določbo drugega dostavka 85. člena ZUS-1 ni dopustno izpodbijati, namreč izhaja, da je bil revident udeležen v mejnem ugotovitvenem postopku in je tudi podpisal zapisnik v tem postopku, da torej odločba o parcelaciji ne posega v njegove pravice ali pravne koristi. Drugačno dejansko stanje, ki ga zatrjuje revident pa ni predmet revizijske presoje. Revidentu je treba tudi pojasniti, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v obravnavani zadevi tudi ni izpolnjena procesna predpostavka pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča so na zakonski rok teh let od dneva dokončnosti upravne odločbe, v katerem je mogoče predlagati ali uvesti obnovo postopka po uradni dolžnosti, vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe ki zatrjujejo, da bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe.

7. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi take izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice. Tega revident ni storil. Hude posledice je utemeljil le z navedbo, da je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ostal brez pravnega varstva in je bila meja med njegovim in sosednjim zemljiščem določena v njegovo škodo. Vrhovno sodišče pa na podlagi te navedbe ne more presoditi, kaj za revidenta, objektivno in subjektivno, pomeni zatrjevano napačno določena meja in ali je ta posledica za revidenta res zelo huda, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

8. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka :

9. Izrek o stroških temelji na prvem dostavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.