Jedro

Če pride do absolutnega zastaranja kazenskega pregona v pritožbenem postopku, se obsodilna sodba sodišča 1. stopnje po uradni dolžnosti spremeni v zavrnilno sodbo.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolženega A. K. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni: a) v krivdoreku tako, da se obtožba zoper njega, da je pod vplivom hude alkoholiziranosti, v povezavi z osebnostnimi lastnostmi in znaki organske možganske poškodovanosti, zaradi česar sta njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bili bistveno zmanjšani, S. D. tako telesno poškodoval, da so bili zaradi tega začano oslabljeni njeni telesni deli, začasno prizadeta njena zunanjost, s tem da je dne 19.3.1999 v Z. pri P. D. dvakrat klofutnil po obrazu, da je v posledici udarcev S. D. utrpela rdečino in oteklino obeh ličnic; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v bistveno zmanjšani prištevnosti po I. odstavku 133. členu KZ v zvezi z I. odstavkom 16. člena KZ, po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrne. b) v odločbi o kaznenski sankciji tako, da se enotna kazen, določena v pogojni obsodbi, zniža na 10 (deset) mesecev zapora. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi A. K. spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v bistveno zmanjšani prištevnosti po II. in I. odstavku 133. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ, kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v bistveno zmanjšani prištevnosti po I. odstavku 133. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ in kaznivo dejanje napada na uradno osebo v bistveno zmanjšani prištevnosti, ko ta opravlja naloge javne varnosti po II. in I. odstavku 303. člena KZ. Obdolženemu A. K. je bila odvzeta zasežena sekira in bil je oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Zoper to sodbo se je pravočasno laično pritožil obdolženi A. K. zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal sodišču druge stopnje znižanje kazni za posamezna kazniva dejanja in tudi skrajšanje preizkusne dobe. V. d. t. V. d. t. v C. A. M. je v pisnem mnenju predlagala, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa naj po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtožba za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v bistveno zmanjšani prištevnosti po I. odstavku 133. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ zavrne, izrek pa se v odločbi o kazni spremeni tako, da se upoštevata določeni kazni za kaznivi dejanji pod 1. in 3. točko izreka sodbe ter določi enotna kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi A. K. v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je odmerilo obdolženemu A. K. primerno kazen. Po II. odstavku 16. člena KZ se sme storilec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti kaznovati mileje. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo. Če ne bil v tem stanju, bi lahko bila odmerjena višja kazen, še posebej glede na vse okoliščine zadeve. Tako je takrat 40 letni obdolženi A. K., ki je visok 183 cm in je takrat tehtal 84 kg, pretepel in s sekiro napadel najprej 70 letnega K. D. in mu med drugim povzročil prelom rebra, nato pa je dvakrat udaril še njegovo hčerko, ko je ta branila očeta. Prav tako je med opravljanjem uradne dolžnosti s pestjo udaril policista M. K.. Ob odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo, da je od storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v bistveno zmanjšani prištevnosti po I. odstavku 133. člena KZ v zvezi z II. odstavkom 16. člena KZ preteklo že več kot štiri leta. Kaznivo dejanje je bilo namreč storjeno 19.3.1999, za to kaznivo dejanje pa je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Zakon, ki je veljal ob času storitve tega kaznivega dejanja je določal, da v primeru, ko je od storitve kaznivega dejanja preteklo dve leti, kazenski pregon ni več dovoljen. V vsakem primeru pa po 112. členu KZ kazenski pregon absolutno zastara, ko mine dvakrat toliko časa, kot ga zakon predvideva za zastaranje kazenskega pregona. V konkretnem primeru je tako kazenski pregon absolutno zastaral 19.3.2003 in je zato sodišče druge stopnje za to kaznivo dejanje zavrnilo obtožbo. Zaradi te odločitve je moralo spremeniti še odločbo o kazenski sankciji. Tako je sodišče druge stopnje odločalo samo o pritožbi glede odmere kazenskih sankcij za ostali kaznivi dejanji, vendar ji ni ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Ker je bilo odločeno v korist obdolženga A. K., na podlagi I. odstavka 96. člena ZKP, ni bila določena povprečnina.