Jedro

Če revizija meri na to, da tožencema ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče druge stopnje ni razveljavilo prve sodbe in ni ugodilo predlogu za zaslišanje predlaganih prič in izvedenke je pojasniti, da mora sodišče izvesti dokaze in popolnoma in po resnici ugotoviti tista sporna dejstva, ki so potrebna za odločitev, ni pa dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagata pravdni stranki. Sodišči prve in druge stopnje sta izvedli in ocenili potrebne dokaze po določilu 8. člena ZPP in razsodili po načelu iz 10. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi trikrat odločali in zadnjič je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek S. B., s katerim je od tožencev zahteval plačilo 1.300,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po čl. 277/I ZOR za čas od 16.8.1988 dalje do plačila, znesek 11.191,22 tolarjev z enakimi obrestmi za čas od 7.7.1988 dalje do plačila in znesek 1.027,25 tolarjev za čas od 28.6.1989 dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim sta toženca od tožnika zahtevala plačilo zneska 142.834,99 nemških mark z obrestmi od vsote 86.000 nemških mark od 31.3.1988 dalje, od vsote 56.000 nemških mark od 13.6.1988 dalje in od vsote 1000 nemških mark od 13.6.1988 dalje do dneva plačila v višini, kakor jih je za to valuto plačala Ljubljanska banka za devizne hranilne vloge. V zvezi s pravdnimi stroški je po medsebojnem pobotanju terjatev odločilo, da morata toženca plačati tožniku 462.850,00 tolarjev s pripadki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da uveljavlja "pritožbena" razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilu 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92). Trdi, da se njen zahtevek iz nasprotne tožbe glasi na plačilo 142.834,99 nemških mark v tolarski protivrednosti in ne razume zakaj višje sodišče ugotavlja, da zahtevek ni utemeljen, ker nasprotuje veljavnim predpisom. V zvezi s količino denarja, ki naj bi ga bila toženca izplačala tožniku opozarja, da sta toženca v pritožbi predlagala nov dokaz, s katerim naj bi dokazala, da sta imela doma 17 milijard takratnih dinarjev (verjetno 170.000.000 starih dinarjev) za nakup lokala in da bi referentka D. K., zaposlena pri D. P., lahko povedala, da sta bila natančno seznanjena o pogojih nakupa lokala v K.. V reviziji tožena stranka še navaja, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da bi moral biti gostinski lokal zgrajen do V. gradbene faze (potrdilo z dne 31.3.1988) in da je bila zato določena cena 6500 nemških mark za m2. Sklicuje se na mnenje izvedenke, ki je ugotovila, da sta toženca prejela lokal v podaljšani III. fazi in sta morala ostala dela plačati, ter meni, da bi jo moralo sodišče dodatno zaslišati. Na koncu očita višjemu sodišču, da je zavrnilo še en ponujeni dokaz, ki bi pokazal "na naravo početja toženca", v zvezi z dejstvom, da je tožnik prodal drugi del lokala D. K. in da o tem teče pred prvostopenjskim sodiščem spor pod opr. štev. II P 869/92. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predvsem je treba opozoriti na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; in na določilo 386. člena ZPP, po katerem revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V danem primeru revizija ne opredeli, na katere bistvene kršitve meri, zato v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP ugotovitev, da revizijsko sodišče pri pravdni sposobnosti strank in pooblaščencev ni našlo nobene kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Tudi kršitev v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP ni podana. Če revizija meri na to, da tožencema ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče druge stopnje ni razveljavilo prve sodbe in ni ugodilo predlogu za zaslišanje predlaganih prič in izvedenke je pojasniti, da mora sodišče izvesti dokaze in popolnoma in po resnici ugotoviti tista sporna dejstva, ki so potrebna za odločitev, ni pa dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagata pravdni stranki. Sodišči prve in druge stopnje sta izvedli in ocenili potrebne dokaze po določilu 8. člena ZPP in razsodili po načelu iz 10. člena ZPP. Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da se zahtevek iz nasprotne tožbe glasi na tolarsko protivrednost 142.834,99 nemških mark, je napačen. Toženca sta spremenila svoj zahtevek dne 9.10.1990 s pripravljalno vlogo na str. 62 spisa in bi ga morala poznati. Zato je ugotovitev sodišča druge stopnje, da ne moreta zahtevati plačila v tuji valuti povsem pravilna (tretji odstavek na 3. strani sodbe).

Tudi ugotavljanje gradbene faze, v kateri je bil tožencema izročen lokal, in stroškov do višje gradbene faze, za odločitev v zadevi ni bistveno. Sodišče je namreč pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da sta pravdni stranki prvo pogodbo z dne 31.3.1988 razdrli, ker lokala ni prodal tožnik, marveč sta toženca dne 21.6.1988 za isti lokal sklenila kupno pogodbo neposredno z SGP Grosuplje v III. gradbeni fazi (3. točka pogodbe) in za končno ceno 19.609,00 tolarjev. Sicer pa revidenta ne obrazložita v čem naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Ker torej v reviziji zatrjevani razlog ni podan in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti ter je materialno pravo pravilno uporabljeno, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.