Jedro

NUSZ je bilo odmerjeno izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej v skladu z zakonskimi določbami. Te določbe toženki ne dajejo podlage, da bi pri odmeri upoštevala katere druge podatke, niti ji ne nalagajo preverjanja površine predmetne nepremične na kakšen drug način. Povedano drugače: odmera NUSZ, ki bi se opirala na podatke, ki bi se razlikovali od podatkov v REN, bi bila nezakonita. Pravilno je torej tudi toženkino stališče, da bi morala tožnica, če je menila, da podatki, ki so vpisani v uradne evidence niso pravilni, poskrbeti za popravo podatkov v teh evidencah, ne more pa drugačnih podatkov uveljavljati v postopku za odmero NUSZ.

Nadomestilo je treba odmeriti od neto tlorisne površine poslovnega objekta, ki v obravnavanem primeru izhaja iz evidence REN, in ne zgolj od uporabne površine poslovnega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2017, za poslovne prostore na naslovu ..., in sicer v izmeri 12.018,70 m2, v skupnem znesku 40.793,53 EUR, in določila način ter roke plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je nadomestilo odmerjeno na podlagi Odloka o nadomestilu stavbnega zemljišča Občine A. (v nadaljevanju Odlok), 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) in 219. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), podatke o predmetnem objektu pa je toženka prejela od Občine A. in so pridobljeni iz evidenc, ki jih vodi ta občina.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da je prvostopenjski organ v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na površino predmetnega objekta, pridobil mnenje Občine A., iz katerega izhaja, da se odločba nanaša na en sam objekt, namreč stavbo št. ... k.o. ..., tlorisne površine 12.018,70 m2. Ta površina je površina hotelskega objekta na naslovu ..., „povzeta po GURS“. Stavba je bila s površino, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, na zahtevo tožnice s sklepom z dne 13. 10. 2015 vpisana v kataster stavb. Stavba št. ..., na katero se sklicuje tožnica, v k.o. ... ne obstaja. Drugostopenjski organ meni, da je za obravnavani postopek bistveno, da so bili uporabljeni pravilni podatki iz uradnih evidenc, če se podatki v teh evidencah, ki jih vodi Geodetska uprava RS, ne ujemajo z dejanskim stanjem, pa bi morala tožnica to stanje urediti pri navedenem organu. Vendar pa je ta organ prav na tožničino zahtevo v uradne evidence vpisal podatke, ki so bili upoštevani pri odmeri NUSZ. Po četrtem odstavku 60. člena ZSZ, ki je pravna podlaga za odmero NUSZ, je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. V hotelskem objektu so poslovni prostori tudi skupni prostori, kot so stopnišča, hodniki, dvigala, skupne sanitarije in podobno, zato NUSZ ni mogoče odmeriti samo od uporabnih površin, ki jih navaja tožnica. Čista oziroma neto tlorisna površina je razvidna iz uradnih evidenc in jo je prvostopenjski organ pravilno upošteval. Glede na tožničino sklicevanje na razliko med NUSZ za leto 2017 in prejšnjimi leti drugostopenjski organ navaja, da predmet postopka ni preizkus pravilnosti odmere te dajatve v preteklih letih, poleg tega pa razliko pojasnjuje z razliko vrednosti točke, ki jo je prvostopenjski organ upošteval ob odmeri.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj se površina objekta glede na prejšnja leta ni povečala, temveč je ostala enaka. Tožnica je sicer zasteklila določene površine, ki pa so bile v uporabi že prej. Gradbena dovoljenja za zasteklitve so bila izdana v letu 2007, v letu 2009 pa je bil opravljen popis nepremičnin, ki je že zajel tudi te zasteklitve. Povečana „uporaba“ za predmetne prostore je bila upoštevana že pri odmeri NUSZ za leto 2010, iz potrdila Geodetske uprave iz leta 2014 pa izhaja, da podatki o površinah stavb št. ... in ..., obe k.o. ..., po letu 2008 niso bili spremenjeni. Povečanje, do katerega je prišlo v letu 2010, je bilo torej brez podlage, enako pa se je zgodilo tudi v naslednjih letih. Pri odmeri za leto 2017 je bila površina ponovno povečana, in sicer kar za 2638,76 m2 glede na leto 2009. Davčni organ ni obrazložil, kako je mogoče, da se je površina z leti spreminjala, ko pa iz potrdila Geodetske uprave izhaja, da podatki o površinah niso bili spremenjeni. To pomeni, da davčni organ ni dokazal dejstev, na podlagi katerih je nastala oziroma se je povečala davčna obveznost, kar je v nasprotju z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

4. Zgolj povzemanje zakonskih določb v izpodbijani odločbi ne zadosti standardu obrazložitve, saj tožnici ne onemogoča, da bi se seznanila z razlogi za odločitev. Drugostopenjski organ se do pritožbenih navedb o povečanju površine sploh ni opredelil, ker naj to povečanje zaradi njegovega napačnega stališča sploh ne bi bilo pomembno.

5. Poleg tega je Geodetska uprava pri določitvi neto tlorisnih površin stavbe št. ... k.o. ... napačno izenačila uporabno neto tlorisno površino dela stavbe z neto tlorisno površino dela stavbe. Pri tem ni upoštevala tehničnih navodil za izračun površine prostorov in dele stavb, po katerih se uporabno površino hotela določi tako, da se sešteje površine vseh prostorov hotela v eni ali več etažah, brez tehničnih in komunikacijskih prostorov. Pri uporabni površini stavbe ... k.o. ... bi bilo zato treba upoštevati površino 492,63 m2 in ne 1299,60 m2, kot je to napačno navedeno v evidenci Geodetske uprave. V zvezi s tem tožnica navaja še nadaljnje podatke, na podlagi katerih meni, da je uporabna površina stavb v delu, ki so v njeni lasti, 7392,63 m2. 6. Poleg tega poudarja še, da ni več lastnica nepremičnine parc. št. 324/25 k.o. ..., saj je bila ta nepremičnina že leta 2001 prodana B. Ker tožnica ni ne lastnik ne neposredni uporabnik te nepremičnine, ni niti zavezanka za plačilo NUSZ zanjo. Iz vseh navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, poleg tega pa naj ji naloži tudi vračilo upravnega spora.

7. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz izpodbijane in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila obveznost plačila NUSZ določena v šestem poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji; v nadaljevanju ZSZ/84), ki se je v tem delu uporabljal v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ). Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejemu Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti dela ZUreP-1, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Veljala je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki je določal, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v določbah členov 218. do 218.b (med drugim) natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero.

11. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena ZSZ/84), pri čemer je poslovna površina stavbe čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek 60. člena ZSZ/84).

12. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi podatke iz tega katastra, ki so prevzeti iz drugih evidenc. V primeru uporabe takih podatkov zakon predpisuje poseben postopek seznanitve zavezancev s temi podatki in njihovo usklajevanje (drugi do peti oziroma šesti odstavek 218.c člena ZGO-1).

13. Toženka je v tem smislu v obravnavani zadevi upoštevala podatke, ki izhajajo iz Registra nepremičnin (REN), posebej pa navaja še, da so bili ti podatki vpisani na tožničino vlogo. Da bi bili v REN navedeni drugačni podatki oziroma da bi ti podatki ne ustrezali dejanskim, tožnica do izdaje izpodbijane odločbe ni navajala, niti ni v postopku navedla, da ti podatki v REN ne bi bili vpisani na podlagi njene vloge oziroma podatkov, ki jih je pristojnemu organu posredovala sama.

14. Tožničine navedbe, s katerimi utemeljuje stališče, da se površina objektov od leta 2008 ni povečala, so zato v obravnavni zadevi brezpredmetne, saj je bilo NUSZ odmerjeno izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej v skladu z navedenimi zakonskimi določbami. Te določbe toženki ne dajejo podlage, da bi pri odmeri upoštevala katere druge podatke, niti ji ne nalagajo preverjanja površine predmetne nepremične na kakšen drug način, za kar se očitno zavzema tožnica. Povedano drugače: odmera NUSZ, ki bi se opirala na podatke, ki bi se razlikovali od podatkov v REN, bi bila nezakonita. Pravilno je torej tudi toženkino stališče, da bi morala tožnica, če je menila, da podatki, ki so vpisani v uradne evidence niso pravilni, poskrbeti za popravo podatkov v teh evidencah, ne more pa drugačnih podatkov uveljavljati v postopku za odmero NUSZ.

15. Poleg tega je drugostopenjski organ pravilno pojasnil tudi, zakaj je treba odmeriti nadomestilo od neto tlorisne površine poslovnega objekta, ki v obravnavanem primeru izhaja iz evidence REN, in ne zgolj od uporabne površine poslovnega objekta. Kaj spada pod pojem poslovna površina, od katere se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kot že rečeno določa četrti odstavek 60. člena ZSZ/84, in sicer je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim. Ta definicija po vsebini ustreza pojmu neto tlorisne površine iz standarda SIST ISO 9834, na uporabo katerega napotuje 207. člen ZGO-1, in po katerem je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5.1.). Ta površina se deli na uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino. Tako tehnična površina, ki pomeni tehnične inštalacije, ki oskrbujejo stavbo ali njen del (točka 5.1.8.1.), kamor sodijo npr. inštalacije cevi za odvod odpadne vode, inštalacije za oskrbo z vodo, sistemi za ogrevanje in podobno, kot tudi komunikacijska površina, kamor spadajo površine za komunikacijo znotraj stavbe (npr. stopniška, hodniki, čakalnice in podobno; točka 5.1.9.1.) sta del neto tlorisne površine, saj gre za prostore, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom oziroma poslovnega prostora brez njih ne bi bilo mogoče uporabljati. Tožbeni ugovor, da bi moralo biti NUSZ odmerjeno od uporabne površine objektov, je zato neutemeljen.

16. Že v obrazložitvi prvostopenjske odločbe je toženka navedla vse podatke, ki po gornji obrazložitvi lahko vplivajo na odmero NUSZ in pravno podlago za to odmero, tako da je odločitev mogoče preizkusiti. V drugostopenjski odločbi se je poleg tega ustrezno opredelila tudi do pritožbenih navedb, deloma na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka, izrecno pa tudi do navedb o spreminjanju površine predmetnega objekta. Njeno stališče, da je za odmero pomembna le površina, kot izhaja iz uradnih evidenc v času odmere, površina, upoštevana pri odmeri NUSZ za prejšnja leta pa ne more vplivati na pravilnost odločitve, je tudi v skladu s prej obrazloženim stališčem sodišča. Tožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijane in drugostopenjske odločbe so zato po presoji sodišča neutemeljene.

17. Kot je v obrazložitvi svoje odločbe podrobno pojasnil drugostopenjski organ, se odločba nanaša izključno na en objekt, št. stavbe ..., k.o. ..., medtem ko stavba št. ..., k.o. ..., ne obstaja več. Tožnica temu ne ugovarja oziroma v tem pogledu ne navaja nobenih drugih podatkov, zato sodišče ni imelo podlage za vsebinsko presojo tožbene navedbe, da toženka od površine (zdaj neobstoječe stavbe) ni odštela površine poslovnega prostora, ki naj bi bil prodan že v letu 2001. 18. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 634. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, temelji odločitev sodišča izključno na razlagi pravne podlage za odmero NUSZ. Tožbene navedbe o dejanskem stanju (torej o dejanski površini predmetne nepremičnine) po tej obrazložitvi izrecno ne morejo biti predmet odločanja v tem upravnem sporu, kar smiselno pomeni, da v tožbi predlagana dejstva in dokazi ne morejo vplivati na odločitev. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.